"Danes vidimo, da ljubljanske ulice dišijo po marsičem, pa je to vsem všeč. Miniti mora določen čas. Menim le, da je to žal malo predolgo trajalo," je Svetlana Slapšak dejala v oddaji NaGlas! in dodala, da ne samo, da so se Slovenci danes s čevapčiči spoprijateljili, ampak so po njih "hrepeneli in začeli delati kajmak".

Nedavno je v novomeški založbi Goga izšla knjiga esejev o hrani Kuhinja z razgledom antropologinje in umetniške direktorice Srbskega kulturnega centra (SKC) Danilo Kiš dr. Svetlane Slapšak.

O družbeni energiji baklave, ratluka, čevapčičev in drugih jedi, o delovanju SKC-ja Danilo Kiš v Sloveniji in na širšem območju ter drugih aktualnih vprašanjih, ko gre za srbsko in druge narodne skupnosti z območja nekdanje Jugoslavije v Sloveniji, je dr. Svetlana Slapšak spregovorila v oddaji NaGlas! TV Slovenija, ki ga povzemamo tukaj:

Kdaj smo baklavo dobili v Slovenijo?
Zagotovo z albanskimi slaščičarji v 60. letih. Sicer pa je to priljubljena sladica, ki je prišla na ulico s carigrajskega dvora. To je bila dvorna slaščica. V knjigi jo primerjam z zavitkom, ki ga opišem kot baklavo z drugimi sestavinami, je pa imel zavitek ravno nasprotno smer, od navadnih ljudi je prišel na avstrijski in budimpeški dvor v 19. stoletju.

V 90. letih so čevapčiči v Sloveniji dobili tudi politični kontekst. Zabeleženi so bili tudi poskusi zaprtja nekaj lokalov s čevapčiči. Kako zdaj gledate na to?
To je seveda komično zgodovinsko obdobje, ko se poistovetenje spusti na nižjo raven in ko je treba po vsej sili dokazati nekaj drugega. Spomnim se jedilnikov, na katerih so bili "lulčki". To se mi je zdelo opolzko, ampak izraz je obstajal. "Nabodalo" smo dobili že prej, to je priznan prevod ražnjičev iz srbohrvaščine. V tistem obdobju se je na najnižji ravni dogajalo nekakšno karnevalsko sovraštvo do drugih. Spomnim se resnih novinarjev, ki so takrat pisali o tem, da Slovenija in zlasti ljubljanske ulice ne smejo smrdeti po žaru. Danes vidimo, da ljubljanske ulice dišijo po marsičem, pa je to vsem všeč. Miniti mora določen čas. Menim le, da je to žal malo predolgo trajalo.

So se Slovenci vendarle s čevapčiči spoprijateljili?
Ne le to, hrepeneli so po njih in začeli delati kajmak.

SKC Danilo Kiš je nastal pred sedmimi leti. Prirejate številne kulturne dogodke. Kako vam gre danes? So porodne muke mimo?
Porodnih muk sploh nismo imeli, ker smo bili enotni, predvsem glede imena in zasnove. Danilo Kiš, veliki svetovni pisatelj, zaznamuje vse, kar delamo. Ne zanima nas folklorna raven, še manj tradicija. Za nas sta folklora in tradicija raziskovalni temi, in nas ne usmerjata. Raziskujemo, kaj vse ustvarjalno zmore diaspora, in v svetovni književnosti je dovolj primerov, ko diaspora občasno prevzame glavno vlogo oziroma avantgardo določene književnosti. Tak primer je recimo Kafka na Češkoslovaškem. Točno to hočemo. Širiti prostor kulture, predvsem urbane, in negovati večjezičnost, poliglosijo, ljubši mi je ta grški izraz. Pomaga nam razumeti književnosti in tkati vezi med njimi.
Vezi pa se seveda tkejo s prevajanjem. Naš prvi veliki izdelek je zbirka poezije Bojana Vasića. Imenuje se Srča oziroma Črepinje in je dvojezična. Odlično jo je prevedla in opremila Varja Balžalorsky Antić, uredil pa Ivan Antić. To je začetek, upam pa, da bo sledilo še veliko knjig. Ne bi radi delovali le tukaj, temveč bi sodelovali z vsemi, ki jih zanimata ta dva jezika, srbohrvaščina in slovenščina, in oglaševali naše izdaje v vsej regiji.

Česa vam kot kulturni ustanovi primanjkuje?
Denarja.

Kako je s financiranjem?
Seveda je zelo zapleteno. Denar je težko dobiti od Evrope, regije in države, torej Slovenije. Kar namučimo se, da preživimo. Po drugi strani pa imamo velik krog prostovoljcev, ki radi delajo, in veliko ljudi, ki ne morejo delati nič drugega kot prevajati, pisati in biti ustvarjalni.

Znana so prizadevanja pripadnikov skupnosti nekdanje Jugoslavije, zbranih v Exyumaku, za priznanje statusa manjšin v Sloveniji. Kakšno je vaše stališče?
To seveda podpiramo in si želimo, da se to zgodi. Ampak pravno-politična stran tega nam ni najbližja. Delali bomo v vsakršnih razmerah in smo za to, da se stvari uredijo, po drugi strani pa nočemo, da se pod tem razume, češ da je etnična pripadnost najpomembnejša ali da je to nekaj, kar je povezano s Cerkvijo, kar pri nas ni. Predvsem nas zanima ustvarjalno sodelovanje in ustvarjanje. To je mogoče nadaljevati v vsakršnih okoliščinah. Podpiramo pa vse pobude, ki pripomorejo k temu. Tudi za druge etnične skupine, ki niso priznane, recimo Rome.

Kaj pa bi lahko naredili ministrstvi za kulturo in izobraževanje, če te skupnosti ne dobijo statusa manjšin?
Na različnih ravneh lahko organizirata multikulturne projekte, da bi skupnosti skupaj dosegle to, česar posamično ne morejo. Recimo izdajanje skupnega časopisa ali postavitve spletne strani. Da čim več prevajamo drugi druge, da prevzamemo pobudo na kulturnem področju, zlasti za mlajše generacije, ki niso obremenjene ne z nacionalizmom ne z verskim prepričanjem. Da naredimo nekaj za prihodnost, ker ta bo vsekakor multikulturna.