Petrarca, ki se je rodil 20. julija v mestecu Arezzu v Italiji, velja za očeta evropskega soneta in enega najpomembnejših lirskih pesnikov. Njegovo glavno delo je zbirka Canzoniere (Poezije), v kateri je 317 sonetov in 49 drugih pesmi. Pisal je tudi filozofske in zgodovinske razprave v italijanskem in latinskem jeziku.

Od pravnika do poeta
Francesco Petrarca se je rodil leta 1304 v Arezzu, kmalu sta se z očetom preselila v Avignon v Franciji, kasneje pa je Petrarca študiral pravo v Montpellieru in Bologni. V Avignonu je pesnik, ki velja za začetnika renesančne lirike, 6. aprila 1327 spoznal Lauro, ki je bila glavni predmet njegove poezije. Petrarca je v svojih sonetih opeval ljubezen do svoje idealizirane ženske. Nekateri strokovnjaki dvomijo v njen obstoj.

Eden utemeljiteljev renesančnega humanizma
Petrarca je veljal za največjega učenjaka svojega časa, bil pa je tudi vnet preučevalec antike. Svoje zanimanje za klasične kulture je povezoval z vplivi iz krščanstva in v literaturi zahodne Evrope pustil globok pečat. Znan je tudi po svoji korespondenci, napisal je več pomembnih pisem, ki se berejo tudi kot kritika njegove sodobnosti, prek njih pa je obveljal tudi za enega utemeljiteljev renesančnega humanizma. Dela, ki jih je napisal v latinskem jeziku, so na primer De Viris Illustribus, epska pesem Africa, dialoška debata s svetim Avguštinom Secretum in delo o temeljnih vrednotah Rerum Memorandum Libri.

Italijanski pesnik je umrl leta 1374 v Arqualu, v zadnjem življenjskem obdobju je večino časa živel in delal v Padovi, kjer so se z vrsto dogodkov velikega italijanskega pesnika spomnili tudi ta mesec.

Vpliv na sodobnike in kasnejše pesnike
Njegova lirika je bila stoletja dolgo vzor pesnikom Italije in drugih evropskih dežel. Močno je vplival tudi na Franceta Prešerna.