Oglas
Ob 80. obletnici tega dogodka stavba, ki je leta 1996 postala del Unescove svetovne kulturne dediščine, znova sije. Prav uvrstitev tako imenovanega "zgrajenega manifesta idej šole Bauhaus" na Unescov seznam je bila ključni povod za to, da se je nemška oblast odločila za izdatno financiranje obnove. Kar 10 let so potekala obnovitvena dela, ob koncu katerih je podoba stavbe, imenovane tudi Ikona modernizma, spet skoraj popolnoma takšna, kot si jo je zamislil Walter Gropius.
Nenavadna barvitost stavbe BauhausV svetu smo dessauuski Bauhaus poznali predvsem s črno-belih fotografij, na katerih je bil objekt videti hudo dolgočasen, pust in siv. Nova steklena fasada, ki je že leta 1926 napovedala kasnejšo evforično navdušenje nad tako imenovanimi zavesnimi stenami (pojem se nanaša na konstrukcijski tip stavbe, pri katerem so nosilci konstrukcije umaknjeni v notranjost, fasada pa opravlja samo funkcijo lupine), se spet blešči v soju sončnih žarkov, ki jih, resnici na ljubo, v tem času v Dessauu prispe le malo.
Barve za lažjo orientacijo v objektu
Veliko presenečenje tudi za boljše poznavalce Bauhausa je zagotovo nova barvitost stavbe. Iz po novem snežno bele fasade svetijo rdeči detajli manjših formatov, ki so nekoč že krasili stavbo. Barvitost stavbe Bauhausa je bila že integralni del prvotne zasnove objekta, uresničil pa jo je Hinnerk Scheper, pod vodstvom katerega je bauhauška delavnica za stensko slikarstvo razbila belo-stekleno monotonijo. Vnos barve je imel še eno poslanstvo: poudarjanje členitve stavbnega kompleksa, znotraj objekta pa naj bi barvitost sten pripomogla k lažji orientaciji v zares velikem objektu oziroma sklopu med seboj povezanih objektov.
Večjo heterogenost oblikovanja odlikuje notranjost stavbe, v kateri bo od 2. decembra na ogled tudi velika razstava o zgodovini Bauhausa in tako tudi o delu zgodovine arhitekture, katere temelji so uporaba stekla, jekla in železa. Notranja oprema dokazuje, da modernistična arhitektura in oblikovanje nista popolnoma prekinila s slogovnimi trendi 19. stoletja, pač pa sta bila v veliki meri tudi njihovo nadaljevanje. Povsod je seveda prisoten značilni minimalizem, po katerem je zaslovel tako imenovani internacionalni slog, kot so modernizem poimenovali, ko je postal glavna slogovna usmeritev v arhitekturi prve polovice 20. stoletja.
Ključni eksponat je stavba
Razstava z naslovom Ikone der Moderne – das Bauhausgebäude in Dessau (Ikona modernizma - stavba Bauhausa v Dessau) je pravzaprav podrejena samemu razstavnemu prostoru. Kuratorji so namreč skušali eksponate vključiti v stavbno tkivo, tako da razstavljene fotografije, skice, načrti in pohištvo pravzaprav le dopolnjujejo zgodbo o začetkih modernizma v arhitekturi in oblikovanju, ki jo pripoveduje že stavba sama.
Uresničitev zamisli Walterja Gropiusa
Ustanovitev šole Bauhaus je ena največjih prelomnic v razvoju upodabljajoče umetnosti in arhitekture v 20. stoletju. Kot eno prvih šol za oblikovanje in arhitekturo je Bauhaus leta 1919 ustanovil nemški arhitekt Walter Gropius (1883-1969). Šola je najprej delovala v Weimarju, leta 1925 pa se je preselila v Dessauu. Tam je že naslednje leto začela delovati v stavbi, ki je bila pravzaprav povzetek zakonitosti oblikovanja, kot so jih elaborirali Gropius in njegovi sodelavci. Med njimi je bilo velikih zares imenitnih imen. Gropiusu je namreč k sodelovanju med drugim uspelo pritegniti Paula Kleeja, Johannesa Ittena, Josefa Albersa, Herbeta Bayerja, Lászla Moholy-Nagya in Vasilija Kandinskega.
Sodelavci šole Bauhaus so med drugim pripomogli tudi k uveljavljanju uporabe novih materialov v arhitekturi in oblikovanju, velik preboj pa je bil tudi poseben način študija. Študenti so bili obenem obrtniki; svoje načrte notranje opreme so kar sami udejanjali in jih tudi tržili ter tako prispevali k zbiranju sredstev za delovanje šole. Programska maksima Bauhausa pa je bila tudi integracija različnih področij oblikovanja. Stenski slikarji, oblikovalci notranje opreme in okrasnih predmetov ter arhitekti so sodelovali in tako skupaj načrtovali celostno podobo objektov.
Walter Gropius ima vsega dovolj
Leta 1928 je zaradi nenehnih težav pri zagotavljanju nadaljnjega obstoja in delovanja Bauhausa ustanovitelj šole Walter Gropius odstopil z mesta direktorja. Nasledil ga je švicarski arhitekt Hannes Meyer, ki si je kot svoje poklicno poslanstvo zadal udejanjanje harmoničnega oblikovanja celotne družbe. S pomočjo cenovno ugodnega masovnega industrijskega oblikovanja bi kakovostno oblikovanje lahko postalo del življenja vseh družbenih slojev. Kljub plemenitemu značaju in dobremu delu pa mestne oblasti nad Meyerjem niso bile prav nič navdušene. V nos jim je šla njegova privrženost marksizmu. Leta 1930 se je moral posloviti od položaja.
Bauhaus nacionalsocialistov ne navduši
Nasledil ga je arhitekt, ki ga številni viri navajajo kot ključnega ustvarjalca modernistične arhitekture. To je bil Ludwig Mies van der Rohe. Leta 1932 je šola, ki je slovela tudi kot "leglo" svobodomiselnežev, začela močno motiti nacionalsocialiste, ki so že postali vodilna politična frakcija v Nemčiji. Šolo so "izgnali" v Berlin, kjer je leta 1933 ob dokončne vzponu Adolfa Hitlerja na oblast tudi prenehala delovati. Konec Bauhausa je bil tako eden od ključnih znakov, da je Nemčija zares zakorakala v eno najmračnejših obdobij svoje zgodovine.
P. B.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje