Ivan Lorenčič piše o II. gimnaziji Maribor kot kulturnem središču Maribora v osemdesetih.
Ivan Lorenčič piše o II. gimnaziji Maribor kot kulturnem središču Maribora v osemdesetih. "Iniciativnost in inovativnost vodstva šole in dijakov je v mesto prinesla svež in drugačen kulturni program ob sicer dokaj konservativni ponudbi," zapiše Meta Kordiš v uvodniku. Na šoli se je tako predstavljalo Slovensko mladinsko gledališče v času, ko je to bojkotiralo Borštnikovo srečanje, predstavljala so se tudi druga alternativna gledališča, kot je bilo gledališče Glej, tuja gledališča, džezovske večere je pripravljal Brane Rončel, tu je potekal prvi koncert skupine Lačni Franz leta 1979. Foto: Domen Ulbl/II. gimnazija Maribor

Alternativne vizualne prakse 80. let so predstavili na razstavi Mi, vi, oni - Fragmenti alternativnih praks 80. v Umetnostni galeriji Maribor, z željo po aktualizaciji v kontekstu današnjega družbenega nezadovoljstva pa jo dopolnjujejo s tematsko številko Dialogov in razpravami, ki poleg vizualnih praks obravnavajo tudi gledališče, glasbo, literaturo in film, ki so se pri umetniških dogodkih v javnem prostoru pogosto povezovali med seboj, ter globoko povezani in umeščeni znotraj ustrezen družbeni kontekst.
Socialnost, kulturne inovacije, pluralna politična kultura
A zakaj so 80. danes tako pomembna? V času intenzivne družbene dinamike se je razvil "takšen potencial socialnosti in kulturnih inovacij, da je takrat živela v Sloveniji že tako pluralna in ozaveščena politična kultura, kakršne si danes lahko samo želimo", zapiše Andrej Fištravec v uvodniku. Kajti če se je na začetku 90. zdelo, da bo "nastopil čas reda, pravil, individualne svobode, političnega pluralizma in demokracije", danes vidimo, da družbeni in politični boj ni končan in da, kot zapiše Meta Kordiš, marsikatere današnje težave v družbi, politiki in gospodarstvu spominjajo na tiste iz 80. let prejšnjega stoletja.
Maribor brez vizije postindustrijskega mesta 21. stoletja
Pod preprogo so bile pometene tako težave avtonomne nevladne kulturne produkcije kot finančna in infrastrukturna podhranjenost kulturnih institucij. Ignoriranje kulturnih in družbenih alternativ s strani lokalne oblasti in osrednjih medijev ostaja, le razlog je drugačen: "Če so bile različne alternativne ustvarjalne prakse nekoč ideološko sporne za politične veljake, so danes kapitalsko nezanimive, saj ne prinesejo profita," piše Kordiševa. Mesto nima izdelane razvojne vizije postindustrijskega mesta v 21. stoletju, "državne, občinske in nevladne institucije pa se prikazuje kot potratne in neefektivne parazite na državnem proračunu" brez upoštevanja nematerialnih in dolgotrajnih učinkov na skupnost in mesto, kamor lahko štejemo vse od dostopa do kulturnih dobrin, izobraževanja, kritičnega mišljenja do možnosti ustvarjalnega razvoja posameznikov.
In prav zato, ker so težave in izzivi mesta ter družbe takšni, da jih srečujemo še danes, je obrnitev na ta čas in njegovo refleksijo pomembna. Poleg razstave besedila v Dialogih kažejo, kako so se v mestu in bližnji okolici na področju različnih umetniških zvrsti razvijale zanimive alternativne ustvarjalne prakse, pomembne za nadaljnji kulturni razvoj mesta v 90. letih. "Osemdeseta se ponujajo, da jih razumemo in se z njihovo pomočjo vrnemo v sedanjost, da bi lahko nadaljevali v prihodnost," uvodnik končuje Fištravec.