Gehry o Otočanih nima najboljšega mnenja. Meni, da njegovega dela niti ne marajo niti ne razumejo. Tudi njegov prvi angleški projekt, poletni paviljon londonske galerije Serpentine, ne bo bistveno spremenil njegovega prepričanja, saj gre le za začasno konstrukcijo, ki jo bodo 19. oktobra podrli. Na končno podobo paviljona je močno vplival tudi arhitektov sin Samuel, s katerim Gehry tokrat sodeluje povsem prvič.

Strukturo, za katero je Gehry navdih našel v konceptih katapulta Leonarda da Vincija, je Samuel dopolnil z motivi metuljev, tretji izmed navdihov za končno podobo objekta pa so hiške na plažah. Gehry ne zna pojasniti, zakaj se je pravzaprav odločil za postavitev nekakšnega hommaga da Vinciju. "Ne vem, zakaj sem sledil tej poti, vendar so bili njegovi katapulti prva ideja, ki mi je padla na pamet," pravi 79-letni arhitekt.

Kompleksno omrežje večdimenzionalnega prostora
Nenavadno, ob pogledu na maketo morda celo 'ničemur podobne konstrukcije' bodo javnosti predstavili 20. julija. V grobem rečeno gre za kompleksno omrežje prepletajočih se prostorov; ti nastanejo z uporabo množice masivnih jeklenih stebrov, lesenih brun in desk ter steklenih šip, katerih kompozicija porodi multidimenzionalni prostor, ki naj bi bil delno amfiteater, delno promenada, v resnici pa predvsem razstavni objekt, za katerega ni nujno, da je zares uporaben. Gehry o uporabnosti ne dvomi in o svojem projektu zapiše: "Paviljon je načrtovan kot lesena brunasta struktura, ki deluje kot urbana cesta, ki teče od parka do obstoječe galerije. /.../ Paviljon je precej podoben amfiteatru, služil naj bi kot prostor za različne dogodke, koncerte, performanse, razprave."

"Bilbaoefekt" je nekaj, kar ne obstaja
Tudi ob predstavitvi svojega londonskega projekta se Frank O. Gehry ni mogel izogniti še eni razpravi o svojem Guggenheimovem muzeju v Bilbau. Diskurz o tako imenovanem "Bilbaoefektu", torej o nenadnem gospodarskem vzponu Bilbaa, za katerim naj bi stala ravno njegova muzejska stavba, je razglasil za navadno 'sranje'. Kot poroča The Times, je Gehry povedal: "V primeru Bilbaa so me zaprosili za sydneyjsko operno hišo, vendar pa so hkrati imeli celovit načrt za razvoj celotne skupnosti. Foster je načrtoval omrežje podzemne železnice, Jim Stirling je naredil nikoli izveden načrt za železniško postajo, letališče Calatrava, vsi pa so si zamislili tudi vinograd."

Podobno je tudi mnenje predsednika britanskega kraljevega instituta arhitektov Jacka Pringla: "Bilbao je bil izjemen primer regeneracije mesta. Dali so nam lekcijo, ki vključuje strategijo hkratnega načrtovanja infrastrukture in ikoničnih objektov. Kar deluje, je kombinacija obojega - koktajl, ki lahko ogromno spremeni, če ti ga le uspe zmešati."

Polona Balantič