Za rojstvo reformacije je bistvena novoveška duhovna kriza. Če je v imenu božje avtoritete v srednjem veku govorilo cerkveno učiteljstvo, se je moral kasneje – po zlomu avtoritete – posameznik znajti v svetu, v katerem ni več zanesljivih vodnikov. Filozof Božidar Debenjak, opozarja: "Avtoriteta se je zlomila v tistem trenutku, ko je bilo povedano, da ni Cerkev tista, ki tolmači Biblijo, ampak je Biblija tista, ki pripoveduje, kaj je v cerkvenem nauku točno in kaj ni."

In v ta čas je s svojo zgodbo suvereno stopil Primož Trubar – Slovence je postavil na kulturni zemljevid Evrope. Njegov opus je bil z 10.000 stranmi do Cankarja največja besedilna stvaritev v slovenščini. Protestantski reformator, ustanovitelj in prvi superintendent protestantske cerkve na Slovenskem je leta 1550 v Katekizmu, prvi slovenski knjigi, ki je bila namenjena izobrazbeni eliti, svoje rojake prvič označil za Slovence in utemeljil slovenščino kot knjižni jezik. Iz te knjige je tudi večkrat uporabljeni citat: "stati in obstati".

Napak bi bilo sicer poudarjati, da je bil ves ta trud s prevajanjem Biblije in drugih nabožnih besedil v jeziku posameznih narodov – in s tem pravzaprav razvoja narodnih jezikov – motiviran nacionalno. Kaj je pomenil jezik kot nosilec svetopisemskega sporočila?

Veliki podvig slovenskih reformatorjev
V devetinštiridesetih letih (od 1550 do 1599), kolikor je trajala reformacija na Slovenskem, je izšlo 56 knjig. Kako impozantna je bila ta številka v 16. stoletju in kakšen simbolni pomen nosi danes? Pri reformaciji je bilo ključno branje Biblije in dejstvo, da je padla meja med laikom in duhovnikom: kristjan jo je moral začeti brati v svojem domačem jeziku, teolog pa tudi v jezikih izvirnika. Ovira, ki so jo morali reformatorji premostiti, je bila ogromna, a pokazali so pripravljenost stopati po neuhojenih poteh. Dejstvo je namreč, da se je delež pismenega prebivalstva na Slovenskem v 16. stoletju gibal med tremi odstotki na začetku in komaj osmimi ob koncu stoletja, v nemških deželah pa je bilo v prvem desetletju Lutrovega gibanja pismenih zgolj med deset in petnajst odstotkov prebivalstva. "Reformacija je postavila nove okvirje – v smislu, da si je upala pogledati globlje v Sveto pismo. Odpreti to knjigo, pogledati vsebino in to povedati ljudem. Jaz to zmeraj primerjam z daljnogledom ali pa z mikroskopom", je ponazoril evangeličanski duhovnik in policijski vikar Aleksander Erniša.

Ogenj, ki ga je zanetil Luter
Čeprav ima prva velika in uspešna evropska reformacija (husitska) češko provenienco, velja, da je nemški reformator Martin Luter sprožil reformacijo širokih razsežnosti, ko je 31. oktobra leta 1517 na vrata cerkve v Wittenbergu nabil 95 tez proti prodaji papeževih odpustkov. Teze so bile v latinščini in najprej niso zelo odmevale, kasneje – ko so te teze prevedli v nemščino in so jih začeli razpečevati po sejmih na Saškem – pa so se razširile kot ogenj. Nekateri za začetek reformacije označujejo leto 1520, ko je Luter zažgal papeško bulo (in se uprl papeški avtoriteti), ki mu je zaradi teh tez grozila z izobčenjem iz Rimskokatoliške cerkve. Vprašanje opravičenja je bilo centralno Lutrovo vprašanje, opravičenja za svoja dejanja. Luter je bil duhovnik, ki je moral dajati odvezo, pa se je vprašal, ali jo sploh sme dati. Na kakšen način je reformacija spregovorila o zaostritvi moralne odgovornosti? Kako pomembna so v času reformacije in po njej etična vprašanja? Kakšen je bil seštevek 16. stoletja, te dobe nemira, da je pripeljal do reformacije?

Luter je v vrsti spisov kritiziral zgodnji kapitalizem, leta 1520 je napisal prvo pridigo o dobičkarstvu. Kritiziral je jemanje in dajanje kreditov, pôroke pri posojilih in obresti. Od oblasti je zahteval, naj trgovce prisili vsaj k osnovni poštenosti. Zanimalo nas bo tudi, kje so zastavki reformacije za kritiko danes podivjanega kapitalizma.