Pa vendar je isto ozemlje pred nekaj desetletji 'gostilo' arhitekturo, ki je v času svojega nastanka veljala za izjemen 'hit' v sodobnem stavbarstvu. To je bila arhitektura tako imenovanega brazilskega modernizma, o katerem je v tretjem v seriji predavanj Arhitekturni epicentri govoril priznani brazilski arhitekt, redni profesor na fakulteti za arhitekturo in urbanizem v São Paulu ter avtor številnih knjig o brazilski in latinskoameriški arhitekturi in krajinski arhitekturi, Hugo Segawa.

Nemodernistični brazilski modernizem
Modernistična arhitektura, ki je v štiridesetih Brazilijo izpostavila kot arhitekturni epicenter - izraz arhitekturni epicenter označuje deželo, ki jo arhitekturna javnost v določenem časovnem obdobju prepozna kot deželo najboljše arhitekture, ki odgovarja posebnostim časa, v katerem je ustvarjena in obenem ta čas tudi presega -, se je v precejšnji meri razlikovala od modernističnega sloga v evropski in severnoameriški arhitekturi. Tako zelo, da bi lahko tej arhitekturi celo 'izbili' pridevnik modernistična. Ena izmed posebnosti brazilskega modernizma, za uveljavitev katerega imajo v največji meri zasluge podvigi arhitekta in urbanista Lucia Coste, je namreč iskanje sožitja med tradicionalno arhitekturo (v primeru Brazilije gre tu predvsem za umetnost brazilskega baroka 17. in 18. stoletja) in modernističnimi pristopi. Kot je povedal Hugo Segawa, je Costa predlagal 'ponovno branje' tradicionalne arhitekture, kar bi omogočilo prilagoditev nekaterih njenih prvin sodobnim gradnjam.

Dvakrat odločilni New York
Vzpon tega novega sloga je napovedala postavitev brazilskega paviljona na svetovni razstavi, ki jo je leta 1939 gostil New York. Costa je skupaj z drugim slovitim brazilskim modernistom Oscarjem Niemeyerjem projektiral stavbo, ki je v veliki meri definirala slog, ki so ga v naslednjih treh desetletjih arhitekti povezovali z Brazilijo. Tudi dogodek, ki je bil veliko bolj kot svetovna razstava odgovoren za sloves brazilske arhitekture, se je zgodil v New Yorku. To je bila razstava Brazil Builds (Brazilija gradi), ki jo je leta 1943 predstavil Muzej moderne umetnosti v New Yorku. Nihče ne želi oporekati kakovosti dela brazilskih modernističnih arhitektov, pa vendar nas ravno omenjena razstava opominja, da so trenutni trendi v umetnosti in arhitekturi pogosto tudi kaj drugega kot pa le dejanski odsev izvirnosti in kakovosti dela. Razstava je bila predvsem politični dogodek. Kot pojasnjuje Segawa, je bila razstava ena izmed akcij, s katerimi so skušale Združene države na svojo stran v drugi svetovni vojni potegniti Brazilijo diktatorja Getulia Dornellesa Vargasa, ki ga je - vsaj sodeč po vpeljavi režima, podobnega evropskemu fašizmu - 'zanašalo' nekoliko v napačno stran.

Pa vendar naletimo na Le Corbusiera
Ključna poteza, ki je brazilsko arhitekturo, ki je nastajala od leta 1930, ko je Lucio Costa sklenil partnerstvo z ruskim modernističnim arhitektom Gregorijem Varčavčikom, predstavila svetu, je morda res bila razstava v New Yorku, pa vendar je bilo delo Lucia Coste, Oscarja Niemeyerja, bratov Roberta in Affonsa Eduardo Reidyja ter krajinskega arhitekta Roberta Burleja Marxa zares nekaj posebnega. Največja posebnost, ki je brazilski modernizem ločevala od evropskega in severnoameriškega, je bila pogosta uporaba krivulj in ovalnih oblik. To je bilo povsem v nasprotju z načeli velikega modernista Le Corbusiera, ki je zagovarjal aplikacijo strogih linij in pravih kotov.

Kljub temu pa ne moremo reči, da so bili brazilski arhitekti povsem osvobojeni Le Corbusierovega vpliva. Le Corbusier je namreč tudi sam sodeloval pri oblikovanju sodobne Brazilije. Med letoma 1937 in 1945 je zrasla stavba ministrstva za izobraževanje in zdravje, pri gradnji katere je imel Le Corbusier vlogo svetovalca. Pomen te stavbe dokazuje tudi to, da smo v naslednjih dveh desetletjih doživeli pravo proliferacijo različnih interpretacij te stavbe, ki je zajela Kubo, Venezuelo, Mehiko in druge latinskoameriške države.
Na stavbi, ki je sicer ne zaznamujejo mehke ovalne oblike, prepoznamo številne posebnosti brazilskega modernizma. To so pogosta uporaba nosilnih stebrov, ki omogočajo prosto prehajanje pod stavbo, keramičnih ploščic, ki so jih pogosto okrasili vodilni brazilski modernistični slikarji (eden najbolj dejavnih sodelavcev arhitektov je bil Cândido Portinari), v tropskem podnebju skoraj obveznih zastorov, ki so ščitili posebej soncu izpostavljena severna pročelja, in postavitev vodnih stolpov na strehi.

Kubitschenko hoče novo prestolnico
Drugačnost brazilskega modernizma je bila verjetno vsaj malo tudi posledica njegove 'zakasnelosti'. Razmahnil se je namreč v desetletju, v katerem je modernizem oziroma tako imenovani internacionalni slog v arhitekturi na severni polobli že začel izumirati. In preživel je do šestdesetih. K temu je veliko pripomogel tudi eden najbolj megalomanskih samopromocijskih političnih projektov, kar jih je zapisala zgodovina. To je bila gradnja povsem nove prestolnice sredi deževnega pragozda.

Vladavino predsednika Juscelina Kubitscheka, ki je oblast prevzel leta 1956, sta zaznamovala gospodarski nacionalizem in populizem, svoje samodrštvo pa je potrdil tudi z natečajem za načrt za gradnjo nove prestolnice. Zmagala sta moža, katerih imeni sta sinonima za brazilski modernizem. Urbanistični načrt je zasnoval Lucio Costa, večina arhitektur pa je nastala po zamislih Oscarja Niemeyerja. Brasilio so zgradili v samo treh letih in, kot je povedal Hugo Segawa, se je Brazilija z novo prestolnico lahko postavljala v mednarodnem prostoru, obenem pa jo je oblast predsednika Kubitscheka pojmovala kot znak velikega napredka, ki naj bi ga z novo taktiko velikopotezne industrializacije dosegla država.

Nehistorični pristop k iskanju kulturnih spomenikov
Izjemnost arhitekture Brasilie potrjuje tudi njena uvrstitev na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. To se je zgodilo leta 1987 in je tako na laž postavilo še danes prepogosto sprejeto domnevo, da si status kulturnega spomenika zaslužijo le 'starodavni' objekti. Ravno na področju varovanja kulturnih spomenikov pa je Brazilija, ki jo sicer še vedno uvrščajo med države v razvoju, izredno napredna. Že zelo zgodaj so se Brazilci zavedeli pomena svoje sodobne arhitekture in so jo začeli ščititi. Tako je na primer cerkev svetega Frančiška arhitekta Oscarja Niemeyerja že leta 1947, torej samo pet let po njeni postavitvi, postala spomenik nacionalne dediščine. Podobno se je zgodilo še z nekaj primerki brazilskega modernizma. Morda Brazilija res ni država, po kateri bi se veljalo zgledovati pri snovanju socialne in gospodarske politike, tisti, ki vodijo politiko kulturne dediščine, pa bi se morda vendar lahko česa naučili tudi od Brazilcev.

P. B.