Slovenska reformacija s Primožem Trubarjem na čelu je pomenila začetek oziroma je bila temeljna za oblikovanje slovenske zavesti, knjižnega jezika in slovenskega naroda. Objava prvih slovenskih knjig, prevodi biblijskih besedil in naposled prevod celotne Biblije so postavili slovenski narod nepovratno na zemljevid evropskih narodov, zaradi česar ima reformacija za Slovence poseben pomen.

Od reformacije je sicer minilo že več kot pol tisočletja, vendar je prevetritev družbenih in verskih razmer, ki jo je prinesla v slovenski prostor, pomembna tudi za današnji čas. Trubar in njemu podobni uporniki so rušili ustaljeni socialni in politični red. Dali so nam kulturno in narodno samozavest ter orodje za spremembe in razvoj, še meni predsednik društva Primož Trubar.

Pripadnost jeziku kot pripadnost "vsem Slovencem"
Jezikoslovec Kozma Ahačič pravi, da je reformacija v 16. stoletju v naše dežele prinesla knjižni jezik. Že prej lahko v posamičnih rokopisih zasledimo bogato izročilo slovenskega govorjenega jezika, vendar je vzpostavitev knjižnega jezika v tem kontekstu velik korak naprej. Vzpostavitev slovenskega knjižnega jezika je obenem zahtevala tudi odgovor na vprašanje, komu je ta jezik namenjen v geografskem smislu. Tudi s tem se je začela vzpostavljati zavest, ki jo v današnjem času poimenujemo z besedo narod. Pripadnost jeziku je začela postajati pripadnost "vsem Slovencem".

Po Ahačičevem mnenju je reformacija spodbudila določen del prebivalstva k aktivnemu premišljevanju o vprašanjih vere, kar je še dodatno okrepilo intelektualno življenje v našem prostoru.

V krščanstvu so se odprle burne razprave
Tedanji časi so zahtevali preporod, pa izpostavlja škof evangeličanske cerkve v Sloveniji Geza Filo. Krščanstvo je stopilo na pot burnih razprav in pomembnih sprememb. Te spremembe so se razvijale čez stoletja in so naposled za vselej spremenile evropskega človeka. Preobrazile so ga v versko tolerantnega in svobodnega. Slovenci smo lahko ponosni na naše može tedanjega časa, ki so spoznali pomen preobrazbe in duha časa in ga znali povezati s potrebami naroda. V središču tega pomembnega dejanja je bila mogočna osebnost Primoža Trubarja, je še dodal škof Filo.

Primerjave Slovenije s Švico ali Finsko
Razmišljanja o dogodkih, kakršna je bila reformacija, pogosto izzivajo spekulacije, kaj bi se zgodilo, če se ne bi zgodilo, kar se je. V našem primeru se ponujajo primerjave na primer s Švico kot nam zemljepisno najbližjo deželo, kjer je prevladala reformacija, ali s Finsko kot deželo, ki je postala in ostala luteranska v razmerah brez državne samostojnosti in tradicije, znotraj oblastno in kulturno dominantnega germanskega sveta. Toda ob vseh podobnostih so preveč očitne tudi razlike v geografskih, etnografskih in zgodovinskih okoliščinah, razmišlja profesor sociologijo religije in primerjalne religiologije Marko Kerševan, sicer tudi sam evangeličan.

"V zamišljeni 'protestantski Sloveniji' bi bilo ne le v veri in etiki med Slovenci in Slovenkami več osebne samostojnosti in odgovornosti, manj sklicevanja se in prelaganja odgovornosti na različne skupnosti in tradicije ter na višje cerkvene in oblastne instance," meni sociolog. Protireformacija je namreč v spopadu z reformacijo po eni strani negovala kolektivno religioznost in po drugi strani sicer spodbujala, a cerkveno strogo nadzorovala individualno vernost in moralo. Ne eno ne drugo ni prispevalo k oblikovanju individualne samozavesti in odgovornosti, še pojasnjuje Kerševan.

Po njegovem mnenju bi hkrati imeli tudi skromnejšo, materialno in oblastno manj ambiciozno Cerkev in manj družbene polariziranosti, "ki so jo v katoliških deželah hranile tudi klerikalno - antiklerikalne napetosti, ko so se povezale z drugimi družbenimi konflikti in vodile do skorajda 'dveh Francij', 'dveh Španij' in 'dveh Slovenij'". Kot zaključi Kerševan, bi ne nazadnje imeli tudi več poklicne etike, "če smo že v slovenski jezik sprejeli in ohranili besedo poklic v protestantskem pojmovanju, kakršnega poznajo po Maxu Webru le protestantski narodi in njihovi jeziki".