Reformacija je bila v Beli krajini že sredi 16. stoletja, saj prvi pisni dokument omenja, da je leta 1559 v Metliki več recenzentov pregledovalo hrvaški prevod drugega dela Svetega pisma, med njimi je bil tudi pridigar Gregor Vlahovič, ki je dal zagon razvoju reformacije na Dolenjskem, je za Radio Slovenija poročal Jože Žura.
V Metliki so protestantskim pridigarjem sprva nasprotovali, vendar že deset let pozneje je pridigo Mihaela Matičiča poslušalo 450 meščanov, je pojasnil avtor razstave in publikacije zgodovinar Janez Weiss. "Za 80. in 90. leta 16. stoletja lahko trdimo, da sta takrat Črnomelj in Metlika postala že povsem protestantski mesti," je navedel Weiss. Razstava prav tako sovpada s 500-letnico protestantizma, saj je Martin Luther svojih 95 tez proti odpustkom na vrata Wittenberške cerkve nabil 31. oktobra 1517. Ta dogodek velja za začetek obdobja reformacije v Zahodni Evropi, ki se je iz Nemčije nato zelo hitro razširila v druge dežele.

Metlika kot trdnjava protestantizma
Posebnost Metlike je v tem, da je tam leta 1615 še vedno živelo 40 posameznikov, osumljenih protestantizma, medtem ko so v Ljubljani živeli le štirje takšni sodobniki. Razstava oživlja spomin na te pogumne Belokranjce, je še povedal Weiss.

Zaton reformacije se je začel z izgonom pridigarjev. Metličani so nato ob obisku škofa Tomaža Hrena marca 1602 prestopili spet v katoliško vero. Glavnina je prisegla katoliški veroizpovedi, od nekdaj velike protestantske skupnosti pa so ostali le drobci. Na osrednje organe mestne avtonomije so se tako pod knežjim pritiskom vrnili katoliki, iz Metlike pa so pred ljubljansko škofovsko sodišče na zagovor 26. oktobra 1615 pozvali posameznike, osumljene protestantizma.

"Pred škofom je moralo zvestobo edini odrešujoči katoliški veri priseči kar 40 Metličanov, kar je bilo največ na Kranjskem. Upravičeno je tudi sklepati, da je bila Metlika ob začetku 17. stoletja najbolj protestantsko mesto v deželi," je pojasnil Weiss.

Zadnjih pet protestantov
Zadnjih pet osumljenih metliških protestantov, Jurij Goloberič, Andrej Jurašič in njegova žena Helena, Ivan Škurjanc ter Martin Šalkovič, pa se je zagovarjalo leta 1617, ko med kranjskim meščanstvom protestantizma praktično ni bilo več, še navaja Weissov zapis.

Leta 1615 je bilo na zagovor pred protireformacijsko komisijo v Ljubljano poklicanih 40 Metličanov, to je največ med mesti na Kranjskem, leta 1617 pa še zadnji štirje. "Zanimivo je dejstvo, da je nekdanji metliški župan Andrej Jurašič, ki je moral na zagovor pred komisijo v spremstvu žene Helene, rekel, da je soprogo večkrat pretepel, a ni nič pomagalo in je še kar protestantka," je izpostavil zgodovinar.

V času reformacije je Metlika doživela enega od kulturnih vrhuncev s prvo šolo in uveljavljanjem kranjskega jezika, dodaja Janez Weiss: "Protestanti so resnično v obmejno deželo Belo krajino prinesli kranjski jezik, iz katerega se je pozneje razvila današnja slovenščina."

Stanje Cerkve na Metliškem v 16. stoletju
Razstava se začne s prikazom podobe in stanja Cerkve na Metliškem v 16. stoletju. Nato obravnava sledove tamkajšnjih prvih protestantov in opiše ter poudari posamezne predstavnike tega verskega gibanja oziroma predikante, ki so bili nosilci idej reformacije.

Sledi prikaz širjenja protestantizma med plemstvom, meščanstvom in podložniškim kmetstvom, med katerim je to gibanje tudi našlo privržence. V sklepnem delu se dotika protireformacije in "izrinjenja" protestantizma iz mesta, ki sovpada s preostalo Slovenijo.
Razstava Protestantizem v Metliki bo v Belokranjskem muzeju na ogled do maja prihodnje leto.