Hitreje in vedno hitreje. Več in vedno več. Nato pa ... koronavirus kot oster rez v avtopilota vzpostavljenega (globalnega) družbenega sistema. Ko je treba delovati hitro. Hkrati pa razumno. In odgovorno. Ko moramo najti alternative – dobesedno čez noč – načinom, kako delamo, kako preživljamo prosti čas, kako sobivamo.

"Ena od ključnih zadev pri nasilni globalizaciji in pri različnih stvareh, ki jim rečemo kolonizacija sveta in popolna uzurpacija svetovnih virov, je temeljila na tem, da so razločili čas gospodarja od časa sužnjev," pove antropolog profesor dr. Rajko Muršič, ki v oddaji Ars humana razmišlja tudi o tem, kaj vse nam načini spopadanja s koronavirusom lahko povedo o družbi in nas samih ...

"Ljudje so kupili kvas. Zato, ker znamo improvizirati, ker se znamo opreti na lastne sile. Če vse drugo propade, bom znal pa speči kruh. In to bom naredil doma sam."

... pa tudi o pomenu avtonomnega ravnanja ljudi, ki čutijo odgovornost ...

"Dobra ravnanja so ravnanja avtonomnih ljudi, ki so ravnali previdno, odgovorno in seveda tudi situaciji ustrezno. (...) Celotno nadzorovanje življenja od zgoraj navzdol nikoli ni delovalo in tudi nikoli ne bo."

... in paradoksih ...
"Svetovna zdravstvena organizacija se iz leta v leto spopada z epidemijami povsod po svetu. Dokler se seveda te epidemije dogajajo v Afriki, na Bližnjem vzhodu ali pa v Aziji, nas to ne zadeva pretirano – je le novica v poročilih, ki jo poslušamo z levim ušesom. Svetovna zdravstvena organizacija ima izkušnje s to zadevo in ima epidemiologe in je edina – vsaj po mojem osebnem mnenju – organizacija, ki v tem trenutku pravzaprav ve, kaj je treba narediti in česa ne, in edina, ki bi lahko dala smernice. V Evropi obstaja center za preprečevanje nalezljivih bolezni ali nekaj podobnega, ki nima nobene večje izkušnje z nobeno epidemijo v vsaj zadnjih tridesetih letih. Kako naj zaupamo takšni organizaciji, da bo ravnala ustrezno? Da povem malo drugače: šele v tem trenutku se pokaže, kako pomembno je raziskovanje stvari, ki jih v nekem trenutku ne potrebuješ ne za gospodarstvo, ne za delovanje države, ne za kar koli, ampak gre za temeljne raziskave na področju epidemiologije. Če bi naša država v preteklosti – zdaj govorim kot znanstvenik družboslovec – financirala tudi transdisciplinarne oziroma interdisciplinarne epidemiološke raziskave, v katere bi bili vključeni tudi družboslovci, brez katerih preprosto ne bo šlo, bi imeli bistveno boljšo podlago za to, kako v danih okoliščinah ravnati. Virus, če se še enkrat vrnem k tema dvema opcijama, o katerih sem govoril, bomo bodisi obvladali bodisi zatrli. Obe varianti sta odvisni od ravnanja ljudi in načini ravnanja ljudi niso načini, ki jih lahko uveljavi vojska na ulicah, ampak ustrezni ukrepi, ki upoštevajo vsakdanji način življenja ljudi v danih okoliščinah na vseh ravneh našega življenja. Brez družboslovcev epidemiologije pač enostavno ni. Ampak družboslovci smo zadnji, ki bi nas vprašali, kako vidimo prihodnost oziroma kakšne rešitve vidimo. Bitka proti virusu – če zdaj uporabim ta vojaški žargon – se bo pravzaprav dobila na najelementarnejši ravni vsakdanjega življenja."

Vabljeni k poslušanju celotnega intervjuja na 3. programu Radia Slovenija – programu Ars.