Življenjsko in pesniško pot Cirila Zlobca bo Televizija Koper - Capodistria 22. septembra ob 22.30 predstavila v dokumentarnem portretu Ljubezen - svetlo sonce in tema iz serije Sinovi dveh narodov - velikani našega prostora.
Dokumentarni film je bil sicer premierno prikazan v sredo, 24. avgusta, na Grajskem dvorišču v Štanjelu v sklopu prvega festivala Kras, kjer bodo spregovorili tudi avtorji filma in protagonist, Ciril Zlobec. Spregovorili bodo tudi o poslanstvu Televizije Koper - Capodistria, ki letošnje leto praznuje 40-letnico ustvarjanja programa v italijanskem jeziku in 35-letnico delovanja programa v slovenskem jeziku. Ob tej priložnosti smo Cirila Zlobca povabili na pogovor.
Kaj se posamezniku v tako bogatem življenju, kot je bilo vaše, najbolj vtisne v spomin?
Bolj, ko se človek stara, bolj se – morda malo sentimentalno – ozira po prehojeni poti, kar je pri meni močno povezano z etično presojo mojega celotnega življenja. Kako sem se v različnih preizkušnjah odzival, ali sem ravnal v skladu sam s sabo? Ponosen sem, da v svojem življenju ne najdem nobenega dejanja – čeprav domišljavo rečeno –, zaradi katerega bi se moral slabo počutiti ali se ga celo sramovati. Že v otroštvu sem bil nekako konflikten človek, a ne v smislu egocentričnosti, ampak v zastopanju lastnih etičnih prepričanj.
Znani ste po tem, da ste se vedno ravnali po tem, kar se vam je zdelo prav, in ne po tem, kar so od vas zahtevali ali pričakovali. Že vse od semenišča dalje, kjer ste veljali za »problematičnega«, ker ste preveč spraševali o Bogu, pisali pesmi v slovenščini in izdajali celo rokopisno revijo, zaradi katere so vas izključili. A niste bili »upornik brez razloga«?
Že kot majhen otrok v družbi starejših pastirjev sem se uprl, kadar so me hoteli izrabljati. Pri 13 letih sem pretepel sošolca, ker se je posmehoval moji siromašni obleki, zaradi česar so me hoteli izključiti iz šole. Ko sem razložil, da sem posmeh občutil kot žalitev svojega očeta, ki mi ni mogel preskrbeti ustreznih potrebščin in oblačil, sem dejanje opravičil kot etično. To sem naredil, za tem stojim. To je postala moja življenjska maksima, tudi za ceno težav, ki so ob tem nastajale. Takrat sem se tudi odločil, da bom pesnik – slovenski pesnik – in sem napisal svojo prvo pesem, sonet.
Ko sem bil v konfinaciji v Aquili in mi je v imenu škofa pisal ravnatelj semenišča, da se lahko vrnem v semenišče, če se javno pokesam pred sošolci in profesorji, sem odgovoril, da se ne morem pokesati, saj nisem storil ničesar takega, česar bi se moral sramovati. Verjetno sem tudi edini slovenski pisatelj, ki se je sam obtožil, prvič leta 1957 kot odgovorni urednik revije Beseda, ko so zaradi objavljenega proznega odlomka obtožili Lojzeta Kovačiča; odšel sem na sodišče in zahteval, da umaknejo obtožbo ali da obtožijo mene. Revija je bila sicer zaplenjena, Lojze Kovačič pa ni bil obsojen. Drugič sem se obtožil, ko mi je Janez Janša očital, da sem Italijanom izdal datum slovenske osamosvojitve. Mediji so naredili veliko hrupa, uradne tožbe pa ni bilo, zato sem šel sam k javnemu tožilcu in zahteval, da po službeni dolžnosti sproži proti meni kazenski postopek, a od tega ni bilo nič.
Kako so vaše poglede in prepričanja oblikovali otroštvo, družina in odraščanje na Krasu?
Že kot petleten pastirček sem z drugimi otroki (v družini nas je bilo devet, a sta dva umrla in tako smo vedno govorili o sedmih otrocih) otroštvo preživljal bolj na gmajni kot doma. Starši so delali in se niso kaj dosti ukvarjali z otroško vzgojo, so nam bili pa odločilen zgled.
V družini smo si bili zelo različni. Moja mati je bila neizmerno pobožna, in ko sem se prvi v vasi necerkveno poročil, so ženske opravljale in spraševale, ali je nič ne moti, ona pa je stoično odgovorila: »Ni na nas, da sodimo, Bog bo sodil«, meni pa ni očitala ničesar. Naša družina je bila nazorsko in značajsko popolnoma različna tako po življenjskih izkušnjah kot po poti, ki jo je kdo ubral ali mu je bila vsiljena, a smo bili kot družina skrajno enotni, imeli smo se radi in lepo smo se razumeli. Iz te izkušnje sem prinesel spoštovanje do drugega in občutek ljubezni.
Zato sem tudi danes iskren zagovornik pluralnosti in strpnosti. V današnjem svetu se je še posebej težko uskladiti na katerem koli področju. Ni vprašanje, kdo ima prav, niti ni mogoče najti popolnega soglasja, zato je tako težko živeti v današnji družbi. V politiki sem vedno izhajal iz različnih pogledov vsakega posameznika in vprašanja, kako najti minimalno soglasje, da bo narod lahko funkcioniral kot celota. To je težko še pri posamezniku; v mnogo pesmih opisujem, kako je človek razbit na sto kosov in se z muko skuša sestaviti v celoto, da bi se počutil kot celovita osebnost.
Slovenski narod je svojo identiteto utemeljil na kulturi in včasih je bila kultura močno povezana s politiko in družbo. Kulturniki so veljali za intelektualce in so imeli moč sooblikovanja naše družbene realnosti. Kako ste združevali literarno ustvarjanje in politično delovanje?
Bil sem v različnih političnih strukturah, a nikoli na lastno iniciativo. Slovenska politika je vedno imela občutek, da mora v svoj okvir vključiti tudi kulturo, saj je naša nacionalna politika do 2. svetovne vojne temeljila v glavnem na pisateljih. Ljudje so bolj verjeli pesnikom kot nekomu, ki se je lahko predstavljal le kot funkcionar stranke. Zavedal sem se, da nisem bil v politiki zato, ker bi od mene pričakovali, da sem pravi politik, da me vabijo le za demokratični videz. Veljal sem za tistega, ki misli drugače, piše drugače in si upa povedati marsikaj, zaradi česar bi koga drugega že odstavili. A ker nikoli nisem imel nobenih ambicij po oblasti, sem lahko kritiziral, ne da bi se kdor koli počutil ogroženega. Proti »nasprotniku« sem vedno nastopal spoštljivo in argumentiral svoja prepričanja. Dano mi je bilo, da sem ves čas ostal zvest sam sebi in vedno sem govoril, da bom storil vse, kar je v moji moči, da bi bilo v politiki čim več kulture in v kulturi čim manj ali sploh nič politike.
Kot Primorca me je politika najbrž bolj kot druge zanimala izrazito z vidika nacionalne emancipacije – kaj moramo Slovenci narediti zase, demokratično seveda. Ves čas pa sem bil tudi v službi, kot urednik, pisal sem, prevajal. S pisanjem pesmi med vojno sem iskal ravnotežje v sebi. Iz poezije sem še lahko črpal vrednote in smisel, v strankarskih razprtijah pa ne.
Kakšna je vloga umetnikov in kulture v družbi?
Včasih so govorili, da pesnik je ali bi vsaj moral biti vest družbe. Družbene, nacionalne, svetovne teme so bile nekoč tako individualna, intimna pisateljeva doživetja kot tudi družbena in nacionalna. V današnjem času strankarske politike in kapitalizma tega ni več.
Literatura je poklicana, da upodablja čas, ki ga živi. Ustvarjalci skozi literaturo in umetnost skušamo definirati, kaj se dogaja s človekom kot posameznikom v družbi, civilizaciji, v aktualnih razmerah, kaj mu morebiti grozi ali se obeta v prihodnosti. Še Kardelj je pred smrtjo rekel, da nobena partija ne more človeku zagotoviti osebne sreče. Zadovoljstvo posameznika, tisto, kar ga opredeljuje, da se dobro ali slabo počuti, je njegova intimna usoda. Najbolj usodna realnost je človek kot posameznik in to je treba upoštevati pri ustvarjanju ustreznih družbenih pogojev.
Sam sem usmerjen v to, da skušam razumeti človeka v stiski, človeka tu in zdaj. Ko berem filozofe ali druge mislece, ugotavljam, da se njihove teorije kot celota ne prilegajo mojemu pogledu na svet, mojemu načinu razmišljanja, so pa njihove sugestije in možnosti zame pomembne. Pesniki v nasprotju s filozofi ne ponujamo resnice, ampak odprta vprašanja ljudi, ki resnico iščejo. Najti pa jo mora vsak sam. Moraš vedeti, kaj si in kakšen si. Zato sam gojim zelo avtobiografsko literaturo in poezijo, kajti samo to, kar je šlo skozme, kar je moja izkušnja in usoda, je preizkušeno in avtentično. Ni konstrukcija ali fikcija, iztrgana iz realnega življenja. Fikcija je le toliko, kolikor je na primer ljubezen to, kar je, in hkrati tudi to, kar bi rad, da bi bilo. Ko sem pisal pesmi o mrtvi hčerki, so me mnogokrat ustavili in mi zaupali svoje izkušnje. Človek lahko sebe vgradi v literaturo, se začuti skoznjo.
Umetnost je postala stvar za manjše, bolj elitne, izobražene skupine. Družbeni vpliv kulture je danes majhen. Kako vidite položaj umetnosti v današnji družbi?
Danes je ogromno intelektualcev in umetnikov, ki ne morejo delati, ustvarjati ali jih nihče ne pozna. V letu, ko so izšle Pesmi štirih, so izšle tri pesniške zbirke in celotna Jugoslavija je pisala o njih, danes izide 300 zbirk letno. Nekoč sem prebral vse pesniške zbirke, ki so izšle pri nas, danes to ni več mogoče. To so neprimerljive stvari in ne morejo biti brez vpliva na družbo. Ko sem bil še urednik, sem včasih naredil eksperiment; možnost sem dal mladim, še neuveljavljenim, a kvalitetnim pesnikom in po objavi smo spremljali odzive. Le manjšina se jih je »prijela«. Poleg talenta potrebuješ tudi srečo, da se pojaviš ob pravem času, na pravem mestu in v pravem kontekstu. Tudi Kosovel v času življenja ni mogel izdati zbirke, ko pa je slovenska in evropska literatura doživela skrajno renesanso modernizma, so nenadoma odkrili, da je Kosovel to že vse napravil. Potem pa ga je družba sanktificirala. A vsak je pri njem našel tisto, kar mu je ustrezalo, partizani revolucionarne pesmi, modernisti moderne, drugi nostalgične pesmi o Krasu. Iz Kosovela so ustvarili vseslovenskega pesnika, kajti v resnici vsak najde pri njem nekaj svojega. Bolj individualen ko je pesnik, boljši je. Tudi Prešeren je tipični Prešeren, Cankar je tipični Cankar, ne nekakšen splošno slovenski pisatelj.
Pesem zaživi le, če besedilo poleg kvalitete ponuja možnost, da najde odzivnost vsaj v določenem relevantnem krogu javnosti in doživi pozitivne kritike. Smo tudi to, za kar nas drugi naredijo. Tudi največji solipsist v svojem zanikanju družbe odraža odnos do te. Ne moremo živeti zunaj časa in prostora.
Ko sem bil mlad, je bila Nobelova nagrada senzacija, ki je trajala vsaj vse leto. Danes niti ne vemo natančno, kdo so nagrajenci. Podeljevanje je postalo rutinsko, liste čakajočih so enormne, kvalitete je ogromno, pri določanju pa se upoštevajo še politični dejavniki in pritiski. Zato je današnji svet svet nešteto možnosti in tudi svet nešteto razočaranj, tako družbenih kot individualnih.
Kaj prinaša vpetost kulture v družbo, politiko?
Slovenska politika je še v fazi normalnega izčiščevanja in iskanja, kaj sploh je in zlasti kaj lahko je. Napaka naše mlade strankarske politike je, da je nevarno samozadostna in misli, da ne potrebuje individualnih mislecev, ne potrebuje Slavoja Žižka, Cirila Zlobca pa tudi ne. Ne potrebujemo več Trubarja, ki bi nas učil pisati, ali Cankarja, ki bi nas prebujal v zavesti slovenstva, potrebujemo pa tiste, ki skušajo razumeti, kaj v določenem trenutku sploh smo. Kulturo politika sprejema kot nujno zlo, ne pa kot konstitutivni element družbe. V političnih strukturah zdaj ni nobenega kulturnika, in če se bo ta trend nadaljeval, bomo prišli tako daleč, da tudi bralcev ne bo več, saj jih politika ne integrira v družbeno skrb za narod. Ko bo slovenska družba lahko živela brez poezije, če kulturo omejim le na eno področje, pomeni, da Slovencev ne bo več. Lahko bomo Evropejci, ljudstvo ob francoskem, nemškem ali drugem narodu, ne pa sami v sebi narod.