Veliki slikar, ki bo imel poleti v Londonu dve razstavi, je v pogovoru za Guardian v svojem pikrem slogu dodal še, da si preveč istospolno usmerjenih moških želi živeti "običajna" življenja, s tem ko sklepajo civilne partnerske zveze in imajo otroke s pomočjo posvojitev ali nadomestnih mater. "Hočejo biti običajni, hočejo se vklopiti. Meni ni do tega. Nočem se vklopiti. Vsepovsod je tako konservativno," meni. Na vprašanje novinarja, ali bi se kdaj poročil z moškim, je umetnik, ki nikoli - tudi pred dolgimi desetletji, ko si s tem tvegal družbeno izobčenje - ni tajil svoje istospolne usmerjenosti, le zgroženo odvrnil, da ne, tudi otrok ne bi imel nikoli.

Ostal je fant iz Bradforda
Razmišljal je še o tem, da boemskega sloga življenja tako rekoč ni več, celo v nekoč razvpiti gejevski meki, San Franciscu. "Zdaj je to zelo dolgočasno mesto. Kje so vsi Harveyji Milki," se sprašuje, pri čemer se seveda nanaša na gejevskega aktivista, ki so ga umorili, potem ko je postal prvi odkrito istospolno usmerjeni predstavnik ljudstva v Kaliforniji. Divjih 60. in 70. v deželi večnega sonca se dobro spominja, saj: "Nikoli nisem bil velik žurer. Nič nisem imel proti, da so me tako videli, a v resnici sem trdo delal. Umetnik lahko odobrava hedonizem, a sam hedonist ne more biti." Hockney dodaja, da je v sebi vedno ostal fant iz delavskega Bradforda z viktorijansko delovno etiko.

Spregovoril je o svojih nekdanjih ljubimcih, z večino je ostal v stikih, razen s tistimi, ki so postali "preveč dolgočasni", da bi si še želel preživljati čas z njimi. Razbrati pa je mogoče, da je imel posebno mesto v slikarjevem srcu ali pa je bil kar ljubezen njegovega življenja Gregory Evans, njegov 62-letni menedžer, s katerim sta bila ljubimca v 70. letih.

Hockney, ki postopoma izgublja sluh že štiri desetletja (a hkrati pravi, da tako ali tako "večina ljudi govori veliko sranja"), stalno živi v Los Angelesu, a ohranja britanske navade: ob skodelici čaja si privošči cigareto, je "fish and chips", in čeprav hodi spat ob devetih (po obveznem džojntu), pravi, da je še vedno upornik po duši.

Slikarstvo je skoraj opustil po tragični smrti sodelavca Dominica Elliotta na umetnikovem domu v Yorkshiru leta 2013: mladenič je zaužil mešanico mamil in alkohola, nato pa spil še odmaševalec odtokov. Po tem dogodku (le nekaj mesecev prej je slikar doživel hujšo kap) je Hockney za štiri mesece odložil čopiče, a se nato k njim - k sreči - vseeno vrnil. Kljub že kar častitljivi starosti mu namreč ustvarjalnega zagona ne manjka, preden se poslovi, pa želi svoja dela razdeliti med galerije.