Kritične besede je Hockney zaupal Andrewu Marru v intervjuju za Radio Times. Kot je zapisal Marr, naj bi bil Hockney kritičen do umetnikov brez spretnosti, ki obrt izdelave delegirajo asistentom, na plakat, ki je vabil na Hockneyevo razstavo A Bigger Picture v Kraljevi akademiji za umetnosti, naj bi umetnik zapisal: "Vsa dela, postavljena na ogled, je ustvaril umetnik sam" in na vprašanje, ali se takšna gesta nanaša na Hirsta, pokimal v odgovor.
Napačno razumljene besede ali kritika?
Hockney je tako jasno izrazil svoje mnenje o Hirstovi "produkcijski mašineriji", ki obsega okoli sto asistentov, da uresničujejo Hirstove zamisli. Takšno delo naj bi bilo po Hockneyu "malo žaljivo za prave umetnike", kar so mediji zagrabili in široko poročali o Hockneyevi graji Hirstu. "Želel sem poudariti, da v umetniških šolah lahko poučuješ obrt, ne moreš pa se učiti poezije. Sedaj pa želijo učiti ravno poezijo in ne obrti," je še dodal Hockney.
… in galerijsko opravičilo
Kraljeva akademija umetnosti, ki bo kmalu gostila Hockneyevo razstavo, pa je izpostavila, da je bila umetnikov izjava vzeta iz konteksta in da Hockney ni podal nikakršne kritike Damiena Hirsta. "Kraljeva Akademija želi razjasniti, da v nasprotju z nekaterimi nedavnimi medijskimi poročili David Hockney ni podal komentarjev, ki bi vsebovali kritiko delovnih praks katerega koli umetnika," so zapisali v poročilu. Prav tako "na plakatu, ki napoveduje njegovo razstavo v Kraljevi akademiji umetnosti ni bilo nikakršnih napisov, s katerimi bi želel takšno kritiko sporočiti." Napisa "vsa dela, postavljena na ogled, je ustvaril umetnik sam" tako niti ne najdeno na plakatu za razstavo, ampak naj bi stal le na steni Hockneyeve galerije.
Umetnik na sodobnem umetniškem trgu
Je to le del promocijske strategije, čeprav je 74-letni Hockney, eden najvplivnejših britanskih umetnikov 20. stoletja, verjetno niti ne potrebuje? Ali so pač samosvoji umetniki z vso "težo" svojega karakterja vred (ki pa je kot del njihovega imidža tudi del njihove promocijske poti k statusu uspešnega umetnika na sodobnem umetniškem trgu) prezahtevni za ugledne institucije, ki jih morajo miriti kot svojeglave šolarčke?
Verjetno se zadnje kar ujema z mnenjem Hockneya samega, ki pravi, da so umetniki intelektualni uporniki in kot takšni koristni družbi. Umetniki na svet gledajo z drugega kota in vidijo stvari nekoliko drugače. In morda bi tudi "kritiko," naperjeno proti Hirstu, lahko razumeli mnogo širše, kot pogled "intelektualnega upornika," ki je podal svoje mnenje o produkcijskem sistemu in delovanju umetniškega trga. Le da je ta sistem že močno prekaljen v tem, kako kritiko pograbiti kot malo kontroverzno izjavo in jo transformira v veliki medijski šov, česar pa se Hockney tudi zaveda. In ravno zato ima prav, ko pravi, da je v njem tudi " delček propagandista ".