Spletna platforma Cranachovega digitalnega arhiva ponuja celo mnogo več od izbora del tega pomembnega predstavnika severne renesanse na enem mestu, tudi močno povečani detajli niso edina stvar, ki se je ljubitelji umetnosti lahko odslej veselijo, ampak so tu še fotografije slik s hrbtnih strani in rentgenski posnetki.
Pri postavitvi digitalnega arhiva je sodelovalo 19 uglednih evropskih in ameriških muzejev in drugih institucij pod vodstvom priznanega poznavalca Cranachovega dela Gunnarja Heydenreicha iz Kölna, material pa so pripravljali od leta 2009. Trenutno je dostopnih več kot 450 rentgenskih posnetkov in 5.000 zelo kakovostnih preslikav, v prihodnjih letih pa nameravajo arhiv še dopolniti.
Ponarejevalci, pazite se!
Platforma bo po prepričanju snovalcev prispevala k boljšemu razumevanju tega nemškega slikarja, ki velja za začetnika t. i. Donavske šole, pa tudi k lažjemu prepoznavanju del mojstra ali njegove delavnice ter ponaredkov. Dobrih 400 slik, ki jih v pogled ponuja arhiv, je daleč od celotnega opusa njegove delavnice, ki naj bi obsegal 1.500 del.
Slikar Lucas Cranach starejši (1472-1553) je ustvarjal v času, ko so na severu nadvse cenili Albrechta Dürerja, čigar delo je vplivalo tudi nanj. Cranach, ki se je verjetno izučil pri svojem očetu Hansu Cranachu, je med letoma 1500 in 1504 deloval na Dunaju, kjer se je gibal v humanističnih krogih.
Luthrov prijatelj in portretist
To je bil čas, ko se je napetost in nemir pred prehodom v novo stoletje in strahom pred morebitnim koncem sveta poleglo. Čas Dürerjevih pasijonskih ciklov je bil počasi mimo, zato pa se je v severnih deželah Stare celine stopnjevalo versko nezadovoljstvo, ki je leta 1517 vrhunec doživelo v Luthrovem seznamu tez, ki jih je pribil na vrata cerkve v Wittenbergu. Tam je imel veliko delavnico tudi Lucas Cranach, ki si je v tem času uspel zagotoviti ugoden položaj. Od leta 1519 je bil pogosto član mestnega sveta in postal celo župan. Kdaj natanko je spoznal Martina Luthra, je težko reči, a moža sta postala tesna prijatelja in slikar je protestanta večkrat portretiral. Ovekovečil je obraze vseh ključnih protestantskih voditeljev, med drugim Filipa Melanchtona in saškega volilnega kneza Henrika, ki jih je naslikal z značilno severnjaško neposrednostjo in pogosto izredno natančnostjo.
V svojem slikarstvu je značilno za severno renesanso na trenutke ostal še zavezan gotskemu slogu, vendar z novostmi, ki jih je prinesla renesansa. Narativne prizore je rad postavljal v širno krajino, ki je v Donavski šoli pomembno dobila na veljavi, v to pa postavljal tudi sloki severnjaški akt, ki se je vidno ločil od poudarjene telesnosti južne renesanse.