Oglas
Leta v 1997 je siloviti potres v majhne koščke zmlel strop znamenite bazilike, ki naj bi jo zgradili nad oratorijem, v katerem so se zbirali prvi člani meniškega reda frančiškanov, in nad celico, v kateri je sv. Frančišek tudi umrl. Prva leta po potresu so restavratorji namenili utrjevanju temeljev stavbe, ki je vrata obiskovalcem odprla leta 1999. Nato pa so se lotili "največje sestavljanke" na svetu. Pregledali so 120.000 koščkov freske, ki so jih nato morali postaviti na pravo mesto.
Računalnik kot rešiteljRestavratorjem je pri delu močno pomagal računalnik, v katerega so vnesli podobe vseh koščkov. Računalnik je tudi omogočil sodelovanje restavratorjev in umetnostnih zgodovinarjev z vsega sveta, ki so si lahko izmenjevali podobe koščkov in ugibali njihov položaj na freski. Brez računalnika, ki je iz fotografij koščkov sestavil prvotno podobo freske, bi se verjetno uresničile črne napovedi, da v cerkvi iz 13. stoletja nikoli več ne bo mogoče občudovati fresk umetnika Cimabueja.
Cimabuejeva freska s podobo svetega Mateja je merila kar 35 kvadratnih metrov, ravno toliko pa tudi freska neznanega avtorja, ki je prikazovala svetega Jeroma. Potres pa je prizanesel seriji fresk znamenitega gotskega slikarja Giotta, ki pripovedujejo življenjsko zgodbo svetega Frančiška, na katerih je bilo potrebno popraviti "le razpoke".
Ne povsem sizifovo delo
Dolgo časa so se med umetnostnimi zgodovinarji kresala mnenja, ali naj se lotijo sizifovega dela sestavljanja zdrobljenih fresk ali pa naj preprosto obnovijo konstrukcijo cerkve in naslikajo duplikate. H končni odločitvi je veliko pripomoglo mnenje umetnostnega zgodovinarja Bruna Zanardija, ki je trdil, da je moralna dolžnost restavratorjev, da se potrudijo obnoviti izvirno delo slikarja Cimbaueja. Ravno freska svetega Mateja naj bi bila "neprecenljiv primerek zahodne figurativne umetnosti".
Posnetek z napakami
Giuseppe Basile, vodja konservatorskega posega v baziliki, je priznal, da lahko poznavalec takoj ugotovi, da je s freskami "nekaj narobe". "Sestavljanka" se namreč kar precej razlikuje od izvirnika, saj povsem cele freske niso mogli zapolniti z izvirnimi koščki. Nekaj se jih je popolnoma zdrobilo, nekaj pa za vedno izgubilo, zato so morali prazna mesta zapolniti z mavčnimi substituti.
Kljub nekoliko slabšemu rezultatu pa bo delo v baziliki v Assisiju še dolgo simbol neverjetnega truda in natančnosti restavratorjev, ki so pred dokončno izgubo rešili enega pomembnejših italijanskih umetnostnozgodovinskih spomenikov.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje