Televizijska ekipa s scenaristom Andrejem Dobleharjem, režiserjem Markom Cafnikom in direktorjem fotografije Markom Kočevarjem ter s številnimi sodelavci je skoraj celo leto pripravljala božični dokumentarni film »Nazaj k nedolžnosti«.

Preobrazbe zimskih poganskih obredij in krščanska božična tradicija

Božič je krščanski praznik, v povezavi s katerim so se razvila obredja z množico šeg in navad ter nastala številna literarna, likovna in glasbena dela. Vsaka evropska dežela je razvila svojo obliko božičnega praznovanja in postavljanja jaslic, saj je tradicija vedno izhajala iz posameznega lokalnega ali regionalnega okolja. Krščanstvo je prekrilo starejše pogansko obredje, začetek daljšanja dneva nad nočjo po zimskem solsticiju, ki pomeni rojstvo svetlobe in novega življenja, in zaključek cikla poljedelskih del v decembru, so Rimljani praznovali kot saturnalije. Zimski praznik v decembru je bil posebno slovesen, bučen in razuzdan, po pričevanjih je takrat »ves Rim ponorel«. Saturnalije so bile osnova za razvoj mnogih različic zimskih evropskih praznovanj, s krščanstvom pa je na mesto boga Saturna in novega Sonca stopil Kristus.

Upodobitve božičnega dogodka
Upodobitve Kristusovega rojstva segajo daleč nazaj, najdemo jih na freskah, mozaikih, sarkofagih, načini upodabljanja pa so se razlikovali. V prvih stoletjih krščanstva so praviloma prikazovali mističnega Kristusa, položenega na oltar, ležečo Marijo, ob njej pa so lahko upodobili tudi dve babici. Ob sveti družini je bil priljubljen motiv tudi poklon treh modrih z vzhoda. Praznovanje božiča se je uveljavilo pozneje kot velika noč, vendar je božič hitro postal najbolj priljubljen praznik, in to ostaja še danes. Pomembne pa so bile razlike med praznovanjem med vzhodno in zahodno Cerkvijo – na zahodu so bolj praznovali Kristusovo rojstvo, na vzhodu pa epifanijo oziroma praznik sv. treh kraljev. Šele sčasoma se je božično praznovanje poenotilo in se je izoblikovala danes značilna ikonografija, jaslice pa so najbolj nepogrešljiv simbol božičnih praznikov ter religijski, kulturni, etnološki in umetnostni pojav. Jaslice občudujemo po cerkvah in postavljamo po domovih, žive jaslice pa uprizarjajo na prostem ali v votlinah. Postavljanje jaslic ni zelo stara šega, sprva so božične dogodke upodabljali le umetniki v svojih delih, šele pozneje se je razvilo »zamrznjeno gledališče«, kakršnega poznamo danes – to je značilna jaslična celota s skupino svete družine v hlevu ali votlini, z oslom in volom, s pastirji, ovcami, tremi kralji, angeli in zvezdo repatico.

Razvoj jaslic doma in na tujem
Sv. Frančišek Asiški je v božični noči leta 1223 v votlini sredi gozda pri kraju Greccio uprizoril žive jaslice. Rimski kardinal, redovniki in verniki so obhajali polnočnico, h kateri so pripeljali živega osla in vola, med mašo pa je dete v jaslih, po pričevanjih očividcev v mističnem nočnem dogodku, oživelo. Sv. Frančišek danes velja za začetnika jaslic, vodilna dežela v razvoju jaslic pa je bila južna Italija. Prve cerkvene jaslice je predstavljala kiparska skupina Arnolfa di Cambia v kapeli papeške bazilike Marije Snežne v Rimu iz leta 1291. V cerkvi hranijo tudi relikvije jaslic, kiparska skupina Arnolfa di Cambia pa je danes v muzeju bazilike. Pozneje, v času protireformacije, so postavljanje jaslic spodbujali zlasti jezuiti in ključno pripomogli k uveljavitvi jaslic, kakršne poznamo danes. Prve jaslice so jezuiti postavili na Portugalskem leta 1560, kmalu nato tudi v Pragi, pri nas pa prvič leta 1644 v jezuitski cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Pozneje se je močno razvila italijanska jaslična tradicija v Neaplju, ki jo zaznamuje množica ročno izdelanih pregibnih figur iz žgane gline in oblečenih v oblačila iz blaga. Ta tradicija, z množico upodobljenih oseb iz neapeljskega vsakdana, živi že stoletja in tudi danes je ulica San Gregorio Armeno ena najprivlačnejših turističnih točk v Neaplju, kjer v delavnicah izdelujejo jaslice po modelih iz 18. stoletja. Eno najbolj znamenitih delavnic vodi Marco Ferrigno, dela njihove delavnice pa so podarili že mnogim slavnim osebnostim in razstavljali po vsem svetu.

Božič kot praznik ustvarjalnosti
Sprva so jaslice postavljali le po cerkvah, šele na prehodu iz 18. v 19. stoletje so se začele širiti tudi po domovih, sprva le meščanskih, nato tudi kmečkih; šega postavljanja in krašenja božičnega drevesa pa je še mlajša. Največji slovenski poznavalec jasličarstva je bil etnolog Niko Kuret, pisal je strokovne razprave in monografije, hkrati pa je s strokovnimi navodili spodbujal njihovo izdelavo. Danes se z jaslicami ukvarja zlasti pater Leopold Grčar, leta 2001 je bilo ustanovljeno Društvo ljubiteljev jaslic Slovenije, na Brezjah je bil odprt Muzej jaslic in votivov. V zadnjih letih je bilo pri nas tudi več mednarodnih razstav jaslic, zlasti po osamosvojitvi je bila to možnost za spoznavanje tujih primerov jasličarstva. Dokumentarni film seveda ne more predstaviti celotnega razvoja in je lahko le oris, vendar je televizijska ekipa sledila zgodovini jaslic v Italiji in obiskala Greccio, Rim in Neapelj. Med izjemnim številom ustvarjalcev jaslic na Slovenskem so se odločili predstaviti pet primerov že pokojnih izdelovalcev, ki so pokazali izjemno ustvarjalnost in umetniški pristop: jaslice kiparke Lize Hribar v Marijini podružnični cerkvi v Kropi, jaslice kiparja patra Wolfganga v kartuziji v Pleterjah, Tekčeve družinske jaslice v Tržiču, jaslice arhitekta Jožeta Plečnika za ljubljansko Lectarijo in družino Freyer ter jaslice umetnostnega zgodovinarja Emilijana Cevca, ki so danes v Muzeju krščanstva v Stični. Zbiratelj Gregor Tozon je televizijsko ekipo sprejel v Kazljah in predstavil številne jaslice, ki jih tudi razstavlja, ekipa pa je spremljala tudi izdelovanje jaslic v župnijski cerkvi na Rakeku.

Nazaj k nedolžnosti
V dokumentarnem filmu pa ni poudarjeno samo vračanje k nedolžnosti osebnih spominov, temveč za aktualni družbeni trenutek zelo povedno vračanje k nedolžnosti v čas demokratizacije in osamosvojitve Slovenije, pa naj to dojemamo s stališča države ali pa Katoliške cerkve. V drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja je namreč praznik Kristusovega rojstva dobil tudi nov simbolni pomen. Božič je postal praznik svobode in simbol demokratizacije zaradi družbenopolitičnih sprememb na Slovenskem pred razpadom skupne države Jugoslavije. Takrat so lahko ljudje po več desetletjih spet javno prisluhnili božičnim voščilom in imeli dela prost dan za družinsko praznovanje in svobodno pot v cerkev. Seveda so ljudje praznovali božič ne glede na politične odločitve, postavljanje jaslic po domovih in poslušanje posnetkov in petje slovenskih božičnih pesmi pa je bila nekoč edina možnost umika v prostor svobode duha. V spomin na tiste čase so ustvarjalci v film vključili prvo božično poslanico ljubljanskega nadškofa in slovenskega metropolita Alojzija Šuštarja, ki jo je na TV Slovenija imel v okviru TV Dnevnika na sveti večer leta 1987.