

To je pokazala nedavna raziskava, ki je razkrila, da so bile tudorske hiše, zgrajene okoli leta 1550, primer do okolja prijazne gradnje. Tudorske hiše, ki jih najlažje prepoznamo po pročeljih, v katere so vpeta navzven vidna bruna, so namreč oddajale kar za tretjino manj toplote kot povprečna hiša iz šestdesetih. V tem desetletju so se namreč Britanci navdušili nad arhitekturnim slogom, ki je zaznamoval vladavino dinastije Tudor. Ta je vladala med letoma 1485 in 1603.
Princ na čelu gibanja za tradicionalno arhitekturoIzsledki raziskave, ki jo je izvedla družba British Gas, so zelo razveselili v zadnjih letih močno skupino arhitekturnih tradicionalistov, med katerimi najdemo tudi princa Charlesa. Prestolonaslednik, ki se med drugim navdušuje za ekološko kraljestvo, je bil tudi med pobudniki postavitve Poundburyja, posnetka tradicionalne angleške vasi, za katero je urbanistični načrt in načrte posameznih stavb izrisal ugledni arhitekt luksemburškega rodu Leon Krier. Ta se je že v sedemdesetih uveljavil kot eden izmed zagovornikov oživljanja tradicionalizma v arhitekturi in s tem tudi pritegnil pozornost princa Charlesa.
Izvršni direktor fundacije princa Charlesa Foundation for the Built Environment Hank Dittmar je dejal: "Zasebne vetrnice za pridobivanje električne energije, sončne celice in druge visokotehnološke naprave, ki naj bi bile prijazne do okolja, so sicer v središču pozornosti medijev, vendar je najboljši način za varčevanje z energijo verjetno še vedno življenje v tudorski hiši."
Viktorijansko oživljanje gotike ni škodilo okolju
Tudi po koncu obdobja Tudorjev je britanski način gradnje hiš ostal do okolja prijazen. Le malo manj varčne kot tudorske so namreč viktorijanske stavbe, ki so jih sicer gradili precej na hitro - Velika Britanija je namreč v 19. stoletju doživela velik razmah mestnega prebivalstva -, a so bile očitno še vedno zelo modro zasnovane.
Uspehi in neuspehi Le Corbusierja
Čeprav Le Corbusierja še danes slavijo kot enega izmed prerokov sodobne arhitekture, pa je ravno tip stavb, ki jih je spodbudil njegov slog (pa tudi slog drugih modernistov), najbolj kritičen. Železobeton se je sicer izkazal za odličen konstrukcijski izum, ki je omogočil hitro in varno gradnjo tudi zelo visokih stavb, vendar so se te hitro izkazale za prave požeruhe energije. V prvi polovici 20. stoletja, ko je še vladalo veliko navdušenje nad premogom in nafto in ko je bila ekološka zavest še zelo šibko razvita, si s tem skoraj nihče ni belil glave. Danes pa vemo, da je bila ravno ta arhitektura do okolja najbolj neprijazna.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje