Ni redkost, da imajo anarhisti svoje radijske oddaje, navsezadnje tudi v Ljubljani, v Parizu pa imajo svojo radijsko postajo. Radio Libertaire, ustanovljen leta 1981, ne promovira zgolj anarhistične perspektive in organiziranja, ampak v duhu anarhizma tako tudi deluje. Radio Libertaire tako prebija ustaljene okvirje radijskega delovanja, ki obstoj med seboj odvisnih, a strogo ločenih podrejenih in nadrejenih funkcij predpostavlja kot nujnost, in radio kot prostor medijskega delovanja dehierarhizira.

Tako na pariški frekvenci 89,4 FM ni urednikov, šefov, specializiranih novinarjev, tehnikov in spikerjev oziroma so to (razen šefi) vsi sodelavci radia. Glavno vodilo radia, ki je zgolj platforma za avtorje širokega spektra oddaj, sta avtonomija in inkluzivnost, ki jo postavljata sogovornika v središče, pri čemer je tudi ta omejena, in sicer z osnovnimi načeli anarhizma. Radio je v lasti društva, povezanega s francosko govorečo anarhistično federacijo (FGAF). Kot je poudaril John, pristojen za mednarodne odnose pri FGAF-u, je pomembno poudariti, da to ni francoska, ampak francosko govoreča anarhistična federacija, kar pomeni, da je transnacionalna in odprta za anarhiste z vseh francosko govorečih območij.

John in Camille, članica štiričlanskega sekretariata, ki odobri oddaje (brez poseganja v njihovo obliko in vsebino), sta se v Ljubljani v začetku aprila udeležila večdnevnega srečanja predstavnikov anarhističnih oddaj in radijskih postaj v Evropi, namen srečanja pa je bil izmenjati izkušnje in vzpostaviti skupno platformo za takšne oddaje in postaje. Anarhizem je mogoče prakticirati tudi po radijskih valovih, sporoča Radio Libertaire.

Kako bi opisala anarhistični radio, kot je vaš? Kaj ga dela različnega od drugih radijskih postaj v Franciji?
Camille: Glavna razlika je, da je Radio Libertaire prek društva v lasti francosko govoreče anarhistične federacije (FGAF), kar pomeni, da se ukvarjamo z vsemi vidiki radia kot medija. Nimamo torej le oddaje na radiu, ki bi sprejel anarhistično oddajo, cel radio je anarhističen. Mi smo sicer edini, ki se opredeljujemo kot anarhistični radio. Takšnih, ki so alternativni in so nam blizu in s katerimi sodelujemo, pa je morda deset. A so manjši tudi od nas in imajo manj programa. Nekateri nimajo svojih frekvenc, na drugih so ljudje plačani in ne morejo povedati tega, kar želijo, tretji imajo zelo malo oddaj.

Koliko ur programa imate dnevno in iz česa je sestavljen?
C: Oddajamo od 8.00 do 24.00, a včasih je v popoldanskih urah težko zapolniti program z oddajami in predvajamo le glasbo. Skušamo obravnavati vse vidike anarhizma, torej antiseksizem, antirasizem, boj proti zaporniškemu sistemu, sindikalizem, tudi anarhosindikalizem, antiavtoritarnost, ekologija, vprašanje duševnega zdravja in podobno.
John: A program se ne ukvarja le z anarhizmom, to bi bilo malce dolgočasno. Gre bolj za analizo oziroma obravnavanje vsakodnevnega dogajanja z anarhistične perspektive.

Je to nekakšno pravilo, da se morajo vse oddaje pripravljati iz anarhistične perspektive?
J: Niti ne.
C: Bolj gre za nekakšna osnovna načela, ki jih je treba upoštevati. Kakršna koli diskriminacija je recimo nesprejemljiva, ni pa pomembna le vsebina, temveč tudi način priprave oddaj. Sicer je pa vsaka oddaja avtonomna. Oddaje s kulturno ali glasbeno vsebino, kot jih imamo, na kakšnem drugem radiu preprosto ne bi bile sprejemljive. Zato se avtorji teh oddaj na našem radiu počutijo bolje, imajo več svobode za izražanje nečesa, česar drugje ne bi mogli izraziti. Vsebina je torej blizu anarhizmu, ni pa 100-odstotno anarhistična. To ni naš namen. Naša prednost je, da lahko avtorjem ponudimo čas. Pri nas tako dobijo za eksperimentalno oddajo na voljo tudi dve uri ali pa celo noč. Ne gre torej le za svobodo, ampak tudi za čas.

Dejala sta, da ni nujno, da so vse oddaje narejene iz anarhistične perspektive. Je vaš radio odprt za druge politične ideologije? Bi bilo, recimo, mogoče, da bi se predvajala oddaja, ki bi zagovarjala privatizacijo kot koristno?
J: Ne. Takšne oddaje se namreč ne bi skladale z osnovnimi načeli, saj se bojujemo proti etatizmu, kapitalizmu, nasprotujemo promociji lastnine. Prav tako nobena politična stranka ne more izvajati propagande na naših valovih. Na radiu pa si je tako ali tako nemogoče prisvojiti moč. Če kdo želi prevzeti nadzor nad radiem, jim to ne bo uspelo, saj smo na to zelo pozorni. Tudi če bi ob predstavitvi oddaje lagali, nato pa pokazali svoj pravi obraz, bi nas ljudje opozorili na problematičnost oddaje. V vsakem primeru bi hitro izvedeli, ali bi obstajala kakšna politična nestrinjanja.

Gotovo obstaja nekakšen sistem, ki določa, kdo ima lahko oddajo na vašem radiu. Kako je radio notranje organiziran?
J: Rad bi pojasnil, da ljudje, za katere vemo, da so anarhisti, ki so del kakšne organizacije ali FGAF-ja, ustvarjajo le kakšnih 10 odstotkov programa. Radio je resnično široko odprt. 90 odstotkov vsebine torej ne pripravljajo anarhisti, ki se tako tudi opredeljujejo. Mislim, da ne postavljamo omejitev, češ moraš biti anarhist. Moraš le spoštovati osnovna pravila.

Kakšen je torej postopek, ko želi imeti neki posameznik ali organizacija oddajo na vašem radiu?
C: Kdor želi imeti oddajo na Radiu Libertaire, pride in se sestane s sekretariatom, kar lahko stori vsak torek med 19.00 in 21.00 v knjigarni. Na radiu se namreč ne srečujemo z ljudmi, ki niso že del radia. Ne gre za javni prostor, tudi naslov ni javno objavljen. Anarhistična federacija ima v Parizu svojo knjigarno, tako da se s temi ljudmi srečujemo tam. S predlagatelji oddaje se poglobljeno pogovarjamo o njihovem projektu in politiki na splošno, o tem, kakšni so njihovi motivi. Ko je njihov predlog sprejet, jih naučimo osnovnih tehničnih veščin, kako govoriti v mikrofon, preklapljati na glasbo in spet nazaj na govor in podobno. Radi bi, da čim prej postanejo avtonomni. Ne moremo biti namreč ves dan navzoči na radiu in ponujati tehnično podporo. Ko sem rekla, da se z njimi pogovorimo o politiki, ne pomeni, da želimo vplivati na vsebino, radi bi le vedeli, ali smo si politično blizu.
J: Oblika in vsebina oddaj sta popolnoma svobodni. Znotraj svojih oddaj so avtorji popolnoma avtonomni. Zato želimo, da so tudi tehnično avtonomni. Po uvajanju jim damo ključ. Po štirih tednih izvedemo evalvacijo, a nikoli se še ni zgodilo, da bi takrat koga zavrnili.

Radio Libertaire tako nima svojih tehnikov ali spikerjev.
C: Sploh ne razlikujemo med tehniki in spikerji. Ljudje se v teh vlogah znotraj oddaj izmenjujejo. To je njihova stvar. Sicer pa radio nima svojih tehnikov ali spikerjev. Poleg tega so tehnični pripomočki kar se da preprosti za uporabo.

Če sem prav razumel, je Radio Libertaire bolj nekakšna infrastruktura, ki jo uporabljajo različne skupine. Nimate svojih novinarjev in urednikov?
J: Nekaj ljudi iz naše federacije sicer ustvarja oddaje na radiu, a imajo popolnoma enak status kot vsi drugi.
C: Samoorganizacijski proces pa velja le za oddaje. Lastnik infrastrukture je namreč federacija in mi se ukvarjamo tako s tehničnim vidikom celotnega radia - torej na področju odnosov z distributerjem, vzdrževanja opreme - kot z administrativnim in finančnim vidikom.
J: Edino, kar od avtorjev oddaj pričakujemo, je, da redno oznanjajo, da gre za Radio Libertaire in kakšna je frekvenca ter da objavljajo obvestila federacije glede dogodkov, recimo knjižnih sejmov in podobno.
C: Za posebne dogodke naredimo džingle, objavljamo pa tudi pozive k prispevkom. Velik del naših sredstev namreč pride od ljudi, ki nas podpirajo, poslušalcev, aktivistov, tudi avtorjev. To sicer ni obvezno, a ljudi, recimo, z džinglom pozivamo, naj prispevajo sredstva za radio. To počnemo tudi v podporo drugih iniciativ, tako kot v primeru dokumentarnega filma o dogajanju v Grčiji ali za anarhistični slovar, takšne stvari. Takrat avtorje oddaj prosimo, da te pozive objavijo v okviru svojih oddaj.

Kakšna je finančna struktura radia? Kakšne stroške imate za delovanje in od kod dobite denar? Omenila sta prostovoljne prispevke. Je to vse?
J: Ne. Naj spomnim, da je nastanek radia povezan s političnimi dogodki v Franciji, ko so socialisti prevzeli oblast leta 1981. Predtem je bilo veliko piratskih, svobodnih radiev in oblasti so izgubljale nadzor nad tem medijem. Zato so se odločili za odprtje državnega monopola in regulacijo. Različnim radiem so tako dodeljevali frekvence, odprli pa so možnosti tudi za komercialne radie. Tem je pripadla velika večina frekvenc, nekaj pa jih je vendarle ostalo za politične radie, a ni jih bilo lahko dobiti. Leta 1985 je vlada ustanovila poseben medijski sklad, a sredstva niso državna. Sklad namreč polnijo komercialne radijske postaje, ki predvajajo reklame, njegov namen pa je pomagati drugačnim radiem, ki reklam ne predvajajo, da lahko delujejo. Če torej predvajaš reklame, moraš prispevati v sklad. Stroški oddajanja so zelo visoki. Za eno leto potrebujemo okoli 100.000 evrov. Od tega stane pravica do oddajanja 55.000 evrov, toliko pa jih tudi dobimo iz tega sklada. 55.000 evrov torej dobimo in jih v zameno za pravico do oddajanja damo državi.
C: A ne bi rekli, da je to za nas torej brezplačno, bolj gre za neko ravnotežje. Sklad namreč pomeni tudi neki način nadzora nad radiem. Sklad je namreč sestavljen iz dveh delov. Na podlagi poročil o vsebini in obsegu programa dobite osnovna sredstva, na voljo pa so tudi dodatna sredstva, a za to morate upoštevati določene omejitve. Gre za politični nadzor nad majhnimi političnimi radii. Mi prejemamo le osnovna sredstva. Dodatna nas ne zanimajo, saj bi to pomenilo, da bi bili prisiljeni v kompromise.

To je zanimiv obrat, da kapital z reklamami na komercialnih postajah financira anarhistične radie.
(Smeh) J: Gre za samodejno pomoč, za katero ni političnih meril. Zato jo sprejemamo. Če bi spremenili ta pravila, bi iskali sredstva na drug način. A državi je tako uspelo regulirati radie, ki se pojavljajo povsod, in jih nadzorovati z dodatnimi sredstvi. Nekateri manjši radii, ki plačujejo avtorje oddaj, brez teh sredstev namreč ne bi mogli delovati. Mi bi se temu lažje uprli. Pri nas namreč nihče ni plačan, niti avtorji oddaj niti sekretariat. Vse je prostovoljno. Preostalih 45.000 evrov pa so sredstva, ki jih prispevajo naši poslušalci in aktivisti, ki nas podpirajo, zbiramo jih tudi na posebnih solidarnostnih dogodkih. Trudimo se iskati ravnotežje, da nismo preveč odvisni od nečesa, kar lahko v prihodnosti tudi izgine. Če bi ta sredstva predstavljala več kot 60 odstotkov, ki bilo zelo težko preklopiti na popolnoma avtonomno financiranje.

Vaš radio pa reklam ne predvaja, le napovedi za dogodke ...
J: Predvajamo le džingle. Naš moto je "brez boga, brez gospodarja, brez reklam".
C: Seveda pa se lahko promovira politične dogodke, koncerte in podobno. A nimamo reklam, s katerimi bi služili, niti v smislu kompenzacij.

Kakšen pa je profil vaših poslušalcev in koliko jih imate?
C: Imamo približno idejo o tem, kdo nas posluša, saj nas nekateri poslušalci kličejo, z drugimi se srečujemo na dogodkih, ki jih organiziramo. Pogosto gre za ljudi, ki so marginalizirani ali pa imajo politično ozadje. Poslušajo nas ljudje, ki drugje ne morejo dobiti takšnih umetniških in kulturnih oddaj. Sprijazniti pa se moramo s tem, da ljudje, mlajši od 30 let, radia danes ne poslušajo več toliko. Morda jim ta medij ni več tako pomemben, kot je bil nekoč. Oddajamo v Parizu s 50-kilometrskim pasom, kjer živi okoli 10 milijonov ljudi, kar je veliko potencialnih poslušalcev. Zadnji statistični podatki izpred desetih let kažejo sicer, da imamo okoli 3.000 poslušalcev, ne vemo pa, koliko ljudi nas posluša po spletu.

Kakšen je vaš odnos z državo glede na to, da ste anarhistični radio. Je tistih 55.000 evrov vaš edini odnos z državo?
C: Razen tega, da državi plačujemo za pravico do oddajanja, se država v naše delo ne vpleta, mesto pa je to poskušalo. Pred desetimi leti so poskušali vzpostaviti nekakšen alternativni pariški radio in tudi Radiu Libertaire so ponudili veliko denarja v zameno za nekatere vsebine, a smo jih zavrnili. Ta alternativni radio bi namreč oglaševal mestne dogodke in kulturno politiko mesta, mi pa ne moremo biti radio Pariza, četudi bi bil alternativni.

Ste imeli s policijo ali državo kakšne težave zaradi vsebine programa?
C: Leta 1983 so želeli prekiniti naše oddajanje, saj ni bilo popolnoma legalizirano. Poskusili so nas zapreti na zelo avtoritaren način. Policisti so prišli in vse razbili. A takrat smo ravno oddajali v živo in signal se je prenašal po drugem radiu, tako da so lahko vsi slišali, kako policija razbija našo opremo. Radijci so se takrat še norčevali iz policije, saj so na oddajnik napisali "Pozor, notri je bomba, če se tega dotaknete, bo eksplodiralo", zato so policisti pustili oddajanje signala med celo operacijo in čakali na bombne tehnike. Ko so ti prišli, so videli, da ni nobene bombe. Pred 15 leti pa so nas tožili. Imamo namreč oddajo v podporo zapornikom, ki se ukvarja z razmerami v zaporih in boju, ki se tam odvija. V primeru nekega bolnega zapornika pred 15 leti je bil tako predvajan poziv za njegovo osvoboditev zaradi slabega zdravstvenega stanja, zato je upravnik zapora napadal avtorje oddaje, ki sojih tudi tožili zaradi pozivov k uporu ali napadu na zapor. Tožbo smo izgubili in morali smo plačati 10.000 evrov kazni, 5.000 avtorji oddaje, 5.000 pa radio.
J: Od takrat vemo, da je med našimi poslušalci tudi poseben oddelek policije. (smeh)

Kako se je Radio Libertaire odzval na napade na Charlie Hebdo?
C: Glede tega vprašanja je več različnih stališč. Naj spomnim, da so v preteklosti nekateri karikaturisti Charlie Hebdoja podpirali anarhistično gibanje in večkrat prišli na radio. To je bilo v osemdesetih. Tega se dobro spominjamo, čeprav se je njihov časopis vmes spremenil in se nismo vedno strinjali z njihovim delom. Po napadu smo organizirali celodnevni program, namenjen temu vprašanju, ne samo Charlie Hebdoju, ampak na splošno svobodi govora, temu, kako zaščititi politične medije, ateizmu, pravici do bogokletja.
J: To je pomembno, za nas anarhiste je namreč kritika religije ključna, saj gre za način nadzorovanja družbe. Za to se moramo še vedno bojevati. Takrat smo se o tem pogovarjali z različnih vidikov. Poslušalcem ne govorimo "resnice", le to, da zadeva ni preprosta. Zanimiva je ravno pluralnost mnenj.
C: Za ljudi, ki so te karikaturiste poznali, je bilo to seveda zelo žalostno, a sebe nismo prepoznali v reku "Jaz sem Charlie". Nista nam všeč ta uniformnost sporočila in republikanska enotnost, to meji na nacionalizem. Da so bili politiki na ulici, pa je bilo zelo hinavsko, saj ravno oni ubijajo politične medije. Izkoristili so priložnost za instrumentalizacijo teh napadov.
J: Tisti dan, ko so bile vse oddaje posvečene temu dogodku, smo oddajali iz prostorov sindikata CNT, saj smo želeli narediti javni dogodek. Ljudje so lahko prišli in se vključili v razpravo.
C: Napad je namreč zelo zmedel ljudi, zato so se hoteli srečati in razpravljati. To je bil nekakšen družbeni šok.

V Ljubljano sta prišla na srečanje z drugimi skupnostnimi radijskimi postajami, tudi z ljubljanskim Radiem Študent. Vzpostavili naj bi skupno platformo za podobne radie. Kaj od nje pričakujeta in kako vidita podobne radie po Evropi v primerjavi z vašim?
J: To je srečanje anarhističnih radiev, skupnostni radio je namreč zelo širok pojem. Gre za izrazito anarhistične radie ali radijske oddaje. Anarhizem pa ne predpostavlja le enega načina organiziranja. Vsak se namreč organizira po svoje, zato je zanimivo srečati te ljudi in jih bolje razumeti. Mi smo sicer unikatni primer anarhistične organizacije s svojim radiem. Česa takšnega v Evropi ni, morda pa tudi na svetu.