Oglas
Stavba Casa da Musica, rahlo žaljivo imenovana tudi bela betonska goba, stoji prav na robu zgodovinskega jedra portugalskega obmorskega mesta, v katerem naj tako sodobna zgradba ne bi smela stati.
Rokodelci zahtevajo visoko plačiloGradnja je Portugalce stala kar 100 milijonov evrov. To ni presenetljivo, saj so pri gradnji sodelovali številni specializirani rokodelci, ki so notranjost okrasili s tradicionalnimi portugalskimi modrimi ploščicami, lesene dele avditorija pa so prekrili z nešteto zlatih lističev.
Vrhunska gradbena tehnologija
Dvorana, v katero se lahko posede 1.238 obiskovalcev, nima le sodobnega izgleda, pri njeni gradnji so se Koolhaas in njegova ekipa gradbenih inženirjev poslužili tudi najsodobnejših tehnoloških inovacij v svetu gradbeništva. Ker je Koohlhawas želel vzpostaviti neprekinjeno vez med zunanjostjo in notranjostjo koncertne dvorane, sta dve steni dvorane zgrajeni iz stekla.
To pa je zelo nenavadna odločitev, kajti zaradi zakonov akustike se gradbeniki izogibajo steklenih površin v dvoranah, v katerih gostujejo glasbeniki. Vendar pa je z najnovejšimi tehnološkimi postopki steklo mogoče tako obdelati, da je ta material možno uporabiti tudi v koncertnih dvoranah.
Večletna zamuda
Na nedavni otvoritvi Case da Musica (Hiše glasbe) je nastopil Lou Reed, ena največjih legend rocka, njegovemu nastopu pa je sledila še vrsta drugih rokovskih glasbenikov in DJ-ev.Stavba bi sicer morala biti nared že leta 2001, ko je bil Porto evropska kulturna prestolnica, a se je celoten projekt zaradi zahtevnosti izvedbe precej zavlekel.
Arhitekt, a tudi teoretik
Nizozemski arhitekt Rem Koolhaas velja za enega največjih vizionarjev med sodobnimi arhitekti. Čeprav se načeloma ne loteva načrtovanja nebotičnikov (ekstremno visoke stavbe se mu zdijo nedonosne in niti ne preveč lepe), s svojimi nenavadnimi načrti vedno znova preseneti. Potrdilo za odličnost njegovega dela je Koolhaas dobil leta 2000, ko je prejel najprestižnejše priznanje v svetu arhitekture Pritzkerjevo nagrado.
Drugače od večine arhitektov slovi Rem Koolhaas tudi kot izjemen teoretik, ki pogosto objavlja preroške eseje o razvoju arhitekture. Tudi uveljavitev med arhitekti si je priboril s pisnim izdelkom in še preden je zrasla njegova prva stavba. Kmalu po diplomi je namreč spisal besedilo Delirious New York (Blazen New York), ki ga je sam poimenoval "retroaktivni manifest o Mannhattnu", drugi arhitekti pa so ga pohvalili kot klasično besedilo o sodobni arhitekturi in družbi.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje