Heinrich Schliemann (1822-1890) je odkril Trojo in močno pripomogel k arheološki 'obsesiji', ki je v 19. stoletju zajela nemško izobraženo meščanstvo. Foto: EPA
Heinrich Schliemann (1822-1890) je odkril Trojo in močno pripomogel k arheološki 'obsesiji', ki je v 19. stoletju zajela nemško izobraženo meščanstvo. Foto: EPA
Walhallo ali dvorano slavnih Nemcev so med letoma 1830 in 1842 zgradili po naročilu bavarskega kralja Ludvika I. Foto: EPA

Društvo, ki v kraju Ankershagen vodi tudi muzej Heinricha Schliemanna, bo predlog za to, da se med doprsne kipe vélikih nemških mož vključi tudi Schliemannovo podobo, predalo bavarskemu ministrstvu za šolstvo, verske zadeve, znanost in umetnost (Bayerisches Staatsministerium für Unterricht und Kultus, Wissenschaft und Kunst). Ministrstvo sprejema predloge, končno odločitev o novih članih Walhalle oziroma templja zaslužnih Nemcev pa poda bavarski ministrski svet. Stroške izdelave in postavitve kipa mora sicer kriti skupina, ki vloži predlog za novega častnega Nemca.

Če že države nimamo, imejmo vsaj tempelj
Izraz Walhalla, kakor se imenuje grškemu templju podobna zgradba, ki jo je na naročilo baravskega kralja Ludvika I. med letoma 1830 in 1842 pri Regensburgu postavil arhitekt Leo von Klenze, pomeni Dvorana mrtvih. Idejo za takšno dvorano je potrebno razumeti v zgodovinskem kontekstu. Desetletja po koncu napoleonskih vojn so bila namreč čas razcepljenosti nemškega ozemlja na mnogo držav in hkrati vedno bolj izrazitega občutka Nemcev, da morajo na evropski ravni dokazati enotnost nemške nacionalne in kulturne identitete ter na tej osnovi potem tudi zahtevati združitev politično razcepljenega nemškega ozemlja v eno politično entiteto. Na tej osnovi so nastajali predlogi za nemške nacionalne spomenike, ki naj bi opominjali na veličino nemškega naroda in njegove zgodovine.

Vendar pa je potrebno dodati, da tedaj še ni bilo povsem jasno določeno, koga naj se z izrazom Nemec sploh označuje. Tako je tudi pri obisku Walhalle zaznati določeno 'zmedo' (s stališča sodobnega človeka) glede članstva v templju, ki naj bi častil velike može, katerim je skupni "teutscher Zunge" (nemški jezik). Med zaslužnimi Nemci tako najdemo tudi osebnosti iz Rusije, Nizozemske, Velike Britanije, Švedske, Avstrije in baltskih dežel; med člani so na primer dva ruska generala in ruska carica Katarina II. (ta je sicer v resnici bila nemškega rodu), flamski slikar A. van Dyck, humanist Erazem Rotterdamski ali pa pravni teoretik Hugo Grotius. Zadnji je doprsni kip dobil matematik, atsronom in fizik Johann Carl Friedrich Gauß, naslednja pa sta za vstop med nesmrtne Nemce predvidena filozofinja in katoliška nuna judovskega rodu, ki jo je papež Janez Pavel II. leta 1998 razglasil za svetnico, Edith Stein (1891-1941) in pesnik Heinrich Heine.

Polona Balantič