V Švici je nepričakovano na dan prišlo na stotine pisem, fotografij in drugih dokumentov (med njimi celo meni iz carske palače), ki so jih najožji člane ruske carske družine pisali oziroma pošiljali svojemu učitelju Ferdinandu Thormeyerju. Ta je z 28 leti 1886 prišel v Rusijo in tam prevzel izobraževanje in vzgojo carskih otrok, in kot so pisma razkrila, so ga otroci nekako vzeli za svojega zaveznika, tisti drznejši pa v njem vidijo podobo očetovske figure, ki naj bi jo v njem prepoznali potomci Aleksandra III.

S spomladanskim čiščenjem do odkritja
Odkritje je sledilo tako rekoč s spomladanskim čiščenjem sorodnikov gospoda Thormeyerja, ki so v starem zaboju našli na kupe starih listin in jih potem dvajset prinesli v ženevsko dražbeno hišo Hotel des Ventes, da bi tamkajšnje strokovnjake vprašali, ali je najdba kaj vredna. V dražbeni hiši so se seveda lotili branja in kmalu ugotovili, da se za imenom Olga Kulikovsky skriva nadvojvodinja Olga Aleksandrova, kar je seveda pomenilo, da pisma so nekaj vredna in da bi bilo dobro, če bi lahko preučili še preostalo zapuščino.

Dobili so še približno sto pisem, a še vedno so bile vmes luknje, ki so jih pokrpali šele, ko so prišli do celotne vsebine skrinje, v katero je Thormeyer spravil 'zaklad'. Tega bodo zdaj dali na dražbo, za vse skupaj pa pričakujejo od 44.000 do 70.000 evrov.

Od francoske vadnice do prijateljstva
Sprva so Nikolaj, Mihail, Jurij, Ksenja in Olga pisma svojemu učitelju pisali zgolj za to, da bi vadili svojo francoščino. Kaže, da se je navada ohranila, saj mu je Olga pisma pošiljala še dolgo po tem, ko je živela v izgnanstvu in v njih razglabljala o temah, kot je, recimo, domnevna Anastazija Romanov, ki naj bi edina preživela usodno noč z 17. na 18. julij 1917, ko so boljševiki pobili vse člane družine Nikolaja II., in je Olga ni priznavala. Vsi so svojega učitelja v pismih nazivali z vzdevkom, ki so mu ga nadeli, Sioča, Mihail pa se je v svojih pismih podpisoval s "tvoj ljubeči Miša". Kar je glede na to, da naj bi šlo le za pisma, s katerimi naj bi vadili francoščino, kar bi tudi pomenilo, da mora nadvojvoda ohraniti svoj uradni položaj, precej nenavadno.

Pisma, fotografije in celo skice, ki so jih carski otroci narisali, precej razkrivajo naravo življenja na ruskem dvoru, ko je bil ta na svojem vrhuncu, predvsem pa velik vpliv, ki ga je imel Thormeyer na otroke. Ti so očitno čutili, da mu lahko zaupajo, morda celo bolj kot drugim članom svoje družine.

Nadvojvoda Jurij mu je tako leta 1896 iz zdravilišča poslal sporočilo, kjer se je brezbrižno pritoževal nad svojim zdravnikom: "Včasih se bojim, da mi vbrizgava kaj drugega kot zdravilo, ki ga dejansko potrebujem ... človek je pes." Mihail pa mu je ob rojstvu carjeviča Aleksija, sina Nikolaja II., napisal, da se zahvaljuje Bogu, da je z njegovih ramen padlo breme, ki ga je nosil vsa ta leta. Pri tem je mislil na to, da je tretji v vrsti za ruski prestol, kar ga je vedno težilo.

V osami nerealnega sveta
Predvsem pa pisma jasno pričajo o tem, kar je pravzaprav že dolgo znano; da so Romanovi bivali daleč stran od realnega sveta in dogodkov, ki so se v njem dogajali. Novembra leta 1910, ko so številni Rusi umirali zaradi lakote in mraza, je carska družina jedla - za tisti čas zelo eksotične - artičoke in beluše, za posladek pa so imeli sveže sadje, ki ga v tedanji Rusiji novembra ni bilo na pretek, ob tem pa tudi sladoled z likerji. A to je le eden izmed kazalnikov, kako so Romanovi dejansko živeli, koliko so bili oddaljeni od realnega sveta. Mihail tako pogosto piše o svojih lovih na medvede in natančno opisuje, koliko in kako je kakšnega ubil. Olga pa je leta 1914, ko so bile razmere v Rusiji že zaostrene, začela svoje pismo z lahkotnim pogovorom o vremenu in svojih rožah, kar nakazuje na to, da se ni zavedala političnih razmer. Ali pa se jih ni hotela zavedati.

Muzej ali zasebne zbirke?
Pisma so pravzaprav veliko odkritje, ki bi morda bolj kot v roke zasebnih zbiralcev sodila v muzej, kjer bi ostala kot celota in bi bila na voljo raziskovalcem, pa tudi vsem, ki jih usoda družine Romanov zanima. Vprašanje pa je tudi, ali bodo sploh prišla v javnost. Po eni strani gre za morebitno lahkotno pisanje, o vremenu, rožah in zdravju, po drugi strani pa se morda v pismih skrivajo skrivnosti, pokopane s časom, pa vseeno še vedno zanimive.