Rdeča nit letošnjega Tedna ljubiteljske kulture je folklorna dejavnost, ki se kljub bogati tradiciji, množičnosti in kakovosti spoprijema s številnimi težavami. Gre za dejavnost, s katero se, razen JSKD-ja, nihče profesionalno ne ukvarja, je marginalizirano kulturno področje, ki ne premore nobene institucije ne profesionalnih strokovnjakov in ustvarjalcev, ki so za uspešno delo nujno potrebni. JSKD zato opozarja, da so za preživetje in modernizacijo folklorne dejavnosti potrebni ukrepi, ki bodo omogočili njen nadaljnji razvoj. In ravno o tem so se pogovarjali dr. Drago Kunej, predstojnik Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC-ja SAZU-ja, dr. Inge Breznik, svetovalka za glasbeno umetnost pri Zavodu za šolstvo, dr. Matjaž Šekoranja, sekretar direktorata za ustvarjalnost pri Ministrstvu za kulturo, Gabrijel Glavica, tajnik Akademije za ples, dr. Vesna Bajić Stojiljković, etnologinja in etnomuzikologinja, dr. Rajko Muršič, redni profesor za kulturno antropologijo na Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog ter folklorni koreograf, in Tjaša Ferenc Trampuš, samostojna strokovna svetovalka za folklorno dejavnost pri JSKD-ju. Pogovor, ki je skušal sogovorniki postaviti smernice za sistemske rešitve za to umetniško polje in ustvarjalce, ki delujejo v folklorni dejavnosti, je vodil Saša Krajnc, novinar TV Slovenija.

Prva je spregovorila Tjaša Ferenc Trampuš, ki je podala iztočnice poznejše debate. Opozorila je na to, da v Sloveniji ni sistemskega folklornega izobraževanja, ni ne profesorjev ne koreografov, ni profesionalizacije, in da kljub številkam, ki so impozantne, na Slovenskem imamo okrog 500, po večini stalno delujočih odraslih in otroških folklornih skupin, kar pomeni okrog 10.000 aktivnih članov folklornih skupin, folklorno dejavnost še vedno obravnavamo zelo stereotipno, kot nekaj ruralnega, kot nekaj, kar ne spada v naš čas, pa čeprav je folklorna dejavnost v resnici mlad pojav, ki že v temelju združuje različne umetniške žanre in je razpet med dvema svetovoma – na eni strani gre za soustvarjanje dejavnosti iz sveta preteklosti, iz katerega odbira elemente, ki služijo interpretaciji, pri tem pa se ne ločuje od drugih umetniških praks. Na drugi strani pa posega po sodobni odrsko-scenski umetnosti, ki te elemente uporablja za doseganje umetniških, estetskih in drugih praks.

Dr. Drago Kunej z Glasbeno-narodopisnega inštituta je dejal, da se razen JSKD in že omenjenega inštituta s folklorno dejavnostjo ne ukvarja pravzaprav nihče drug. Da so pravzaprav vse folklorne skupine tako ali drugače povezane z inštitutom – iskanje gradiva, prostorska pomoč. Izpostavil je akademsko folklorno skupino Franceta Marolta, ki je izšla z inštituta, pa vendar ni šlo za profesionalno skupino.

Dr. Inge Breznik je izpostavila vprašanje izobraževanja otrok na področju glasbe in plesa v osnovnih in srednjih šolah. Dejala je, da je ples v osnovni šoli razumljen kot šport, da ga poučujejo učitelji športne vzgoje. Glasbo pa učitelji, ki imajo formalno glasbeno izobrazbo, pa vendar brez izkušenj iz folklore, saj se o njej niso učili na akademijah. Pri drugih predmetih se ljudskih plesov in glasbe, ljudskega izročila samo »dotaknejo«, kar je vsekakor premalo. Zato je predlagala dvoje - ustanovitev oddelkov za folklorno dejavnost na že obstoječih umetniških gimnazijah ter uvrstitev folklore med obvezne izbirne predmete.

Dr. Rajko Mursič je razkril »nesporazum med folkloro in etnologijo ter antropologijo«. Eno je namreč folklorna dejavnost, kakor jo razumejo plesalci folklornih plesov in kakor je sicer razumljena v javnosti, drugo pa je razumevanje folklore kot dela etnoloških in antropoloških študijev. Zato so srečanja med folkloro in etnologijo vselej »spodletela srečanja«. Po njegovem mnenju »folklorne skupine resda uprizarjajo ljudsko izročilo, ga pa ne posredujejo v izvirni obliki. Iz tega sledijo predstave, ki se ne skladajo s pričakovanji ljudi. Kajti izročila so družbena dejstva, ki imajo svojo socialno, politično in kulturno podstat.« Z drugimi besedami; že res, da se v ljudskem izročilu prepoznava kultura nekega naroda, da pa je to izročilo hkrati zmes tudi drugih narodnostnih kultur in da je težko govoriti že o slovenskih ljudskih plesih in slovenski ljudski glasbi, saj so v njej tudi primesi drugih narodnih kultur.

Gabrijel Glavica pa je odkrito priznal, da na Akademiji za ples ne poučujejo folklore, da ni ne povpraševanja ne kadrov, ki bi to lahko poučevali. Da sicer načrtujejo tudi to dejavnost, da pa tega ni mogoče izpeljati v tako kratkem času.

Dr. Tomaž Simetinger je dejal, da »če se folklorna dejavnost želi emancipirati, bodo morale biti proaktivne predvsem folklorne skupine. Da folklorniki sicer potrebujejo raziskave, hkrati pa ne razumejo etnologije in njene metodologije.« Kot koreograf, ki je ustvarjal tudi z baletniki, je opozoril na to, da ti ne poznajo »gibalnih osnov folklornih plesov«.

Dr. Vesna Bajič Stojilković je slovenski prostor primerjala z drugimi nekdanjimi jugoslovanskimi republikami. Povedala je, da tako na Hrvaškem kot tudi v Srbiji in Makedoniji obstajajo profesionalne folklorne skupine, da imajo sicer zelo razvito scensko umetnost, nimajo pa razvitega izobraževanja, ki bi to podpiralo. Da sicer obstaja srednješolsko izobraževanje s področja ljudskega plesa in ljudske glasbe na dveh srednjih šolah v Beogradu in Novem sadu, ni pa akademskega izobraževanja. Plesalci in plesalke, ki plešejo v teh profesionalnih skupinah, so sicer odlični plesalci, žal pa so samo odlični plesalci folklornih plesov.
Dr. Matjaž Šekoranja z ministrstva za kulturo pa se je spraševal, »kako to, da imamo v Sloveniji profesionalni ansambel sodobnega plesa, nimamo pa profesionalne folklorne skupine, pa čeprav ima v nasprotju s sodobnim plesom folklora svoje občinstvo.«

Odgovorov na vprašanje, česa nas je strah, kajpak nismo dobili. Kljub vsemu pa je debata oziroma okrogla miza potrdila to, da folklorna dejavnost uspešno kljubuje izzivom sodobnega časa, pa čeprav je še vedno podhranjena na ravni formalnega izobraževanja in profesionalizacije. In da kljub tej podhranjenosti dokazuje, da so minili časi, ko smo nanjo gledali kot na neke vrste, kot je dejal eden od udeležencev okrogle mize, »živi muzej«.