Letošnja podelitev Ježkovih nagrad je sovpadla s slavnostnim koncertom, ki so ga ob 80-letnici Radia Slovenija in 50-letnici Televizije Slovenija pripravili v Kulturnem domu Nova Gorica. Vrhunec prireditve, ki sta jo po scenariju Slavka Hrena vodila igralca Iva Krajnc in Uroš Smolej, je bila podelitev Ježkove nagrade za življenjsko delo, ki je šla v roke Toneta Partljiča, Ježkove nagrade 2008 Adiju Smolarju in priznanja RTV Slovenija za življenjsko delo, ki je počastilo Urbana Kodra.

Partljič je zaslovel predvsem kot komediograf, ko je v 70. letih prejšnjega stoletja prišel v Dramo SNG Maribor. Eden izmed nespornih vrhuncev njegovega ustvarjanja so tudi komedije Ščuke pa ni (1973), O, ne, ščuke pa ne (1976) in Ščuke ni, ščuke ne (1977), s katerimi je avtor jasno, glasno in duhovito povedal to, o čemer so vsi šepetali. In hkrati dokazal, da je dober humor blagodejen tudi za še tako mrkega politkomisarja, ki prime za pištolo, ko sliši za kulturo. Družbene spremembe skozi Partljičevo prizmo niso bile več kontrarevolucija, temveč evolucija, ki je pomagala preživeti socializem s smehom.

Njegovo delo pa je vidno tudi v marsikateri televizijski produkciji, ki jo je zaznamoval s svojim smislom za humor.

"Bog ne daj, da bi crknu televizor"
Prejemnik Ježkove nagrade 2008 Adi Smolar je na glasbeni oder prvič stopil leta 1981 in se pri tem tresel zaradi treme. Danes, kot pravi, treme ne občuti več, ampak nastope jemlje boj kot druženje, pri čemer neizmerno uživa. Njegove pesmi z zabavnimi besedili navadno predstavljajo težave vsakdanjika, pri čemer Smolar daje upanje mladim generacijam, da je na tem svetu vredno biti pošten, vredno ljubiti in delati dobre stvari.

V njegovi dve desetletji in pol trajajoči karieri so Smolarju mediji le enkrat samkrat namenili pozitivno cenzuro, ko je v oddaji na nacionalni televiziji namesto provokativne pesmi Jao što Slovenci mrze JNA zapel manj provokativno V Slogi pa vrtijo pornografijo. Kljub vsemu pa so se med njegove najbolj znane verze vpisali tisti o crknjenem televizorju in družini, ki se sprašuje, kaj zdaj, saj je njihovo navidezno polikano življenje kar naenkrat zrušeno.

Zdravnik z glasbeno žilico
Urban Koder, dobitnik priznanja za življenjsko delo RTV Slovenija, je priznanje prejel od Antona Guzeja. Je eden izmed najbolj pomembnih ustvarjalcev šansona, filmske in scenske glasbe, med drugim je veliko sodeloval tudi s Franetom Milčinskim - Ježkom in uglasbil mnogo Ježkovih besedil, tudi tiste, ki jih je Ježek zbral v televizijski seriji Misijon dobre volje. Večino svojih glasbenih let je preživel na RTV Slovenija, tudi kot glasbeni urednik, poleg izjemnega števila uglasbenih del pa je napisal tudi mnogo skladb za gledališče.

Koder, po izobrazbi zdravnik, je bil dolga leta vodja in trobentač Ljubljanskega Jazz ansambla, ki se mu je pridružil star komaj 15 let, poleg tega pa je napisal glasbo za 26 filmov in približno sto gledaliških predstav. Že njegovoa družina se je ukvarjala z glasbo, mama je igrala klavir, oče pa je bil amaterski violinist. Do igranja trobente pa je prišel naključno.

Napisal je glasbeno podlago za Cvetje v jeseni režiserja Matjaža Klopčiča, o kateri pravi, da se mu je v spomin vtisnila tudi zaradi dobrega filma. Sam med svoje lepše spomine uvršča glasbo za film Mirana Zupaniča Operacija Cartier, nemi film Ernesta Lubitscha Ko sem bil mrtev, film Matjaža Klopčiča Ljubljana je ljubljena, glasbo za gledališko predstavo Luigija Pirandella Velikani z gore, Mihaila Bulgakova Don Kihot in Franka Wedekinda Zemeljski duh, pa tudi uglasbene literarne pesmi slovenskih in nemških pesnikov iz svojega cikla.

L. Š.