Sodelavke in sodelavci Radia Kričač so delovali v strogi tajnosti. S svojimi večernimi oddajami je bil radio glasnik upora proti fašizmu in boja za svobodo.

Okupator ga je skušal odkriti in uničiti, a mu to ni uspelo, so danes poročali na Radiu Slovenija. Oddajnik, ki sta ga izdelala Rado Luznar in Rudolf Berce, so okrog prenašali v dveh aktovkah, v zadnjih mesecih so to nevarno nalogo zaupali Veri Lasič: "Kadar je bilo posebno nevarno, sem strpala Kričača iz aktovke v torbo v mreže med krompir, čebulo ali drugo zelenjavo, tako da res nisem vzbujala pozornosti."

Sodelavkam in sodelavcem Kričača ni manjkalo znanja, iznajdljivosti in poguma. Včasih so program, ki so ga ljudje poslušali daleč naokrog, zaradi previdnosti oddajali celo iz omare ali zaboja, je opisala novinarka Tatjana Pirc na Prvem programu Radia Slovenija.

Tehnična skupina je, kot opisujejo v ZZB-ju NOB-ja Ljubljana, takrat delala na Radiu Ljubljana, ki je bil sicer v rokah italijanskih oblasti. Pa vendar je zaposlenim uspelo vsa prizadevanja okupatorja, da bi odkrili Kričača, speljati na napačno sled. Italijani so oddajnik Kričača iskali z najbolj sodobnimi aparaturami – goniometri, a zaman. Kričača niso nikoli odkrili.

Oddajal je petdesetkrat s 23 različnih lokacij

Radio Kričač je bil edinstven pojav v okupirani Evropi. Od 17. novembra 1941 do aprila '42 se je Kričač s kratkimi, petnajstminutnimi oddajami dvakrat do trikrat tedensko oglasil vsega skupaj petdesetkrat s 23 različnih lokacij. Inženir Miloš Brelih je leta '73 povedal: "Želeli smo, da bi ta oddajnik kričal v svet prave novice, obveščal svet o uporu v Sloveniji."

Radio Kričač je objavljal novice z bojišč, poročal o partizanskih akcijah, političnih dogodkih, pripravljali so tudi kulturni program. Dr. Milan Osredkar, fizik in raziskovalec, takrat še študent elektrotehnike, je po naključju na Radiu Kričač postal tudi napovedovalec. Kot so zapisali pri ZZB-ju NOB-ja Ljubljana, so v zgodovinskih dokumentih zapisane besede Osredkarja: "Po himni sem vedno rekel: Slovenci, poslušajte! Govori OF! In to sem ponovil vsaj še dvakrat." Na koncu vsake oddaje pa so povedali tudi, kdaj se bodo spet oglasili.

Svojo edino daljšo oddajo so pri Kričaču posvetili 8. februarju. Obletnica Prešernove smrti je bila med vojno namreč najpomembnejši praznik v narodnoosvobodilnem taboru. V virih zasledimo, da je bil to prvi kulturno-umetniški program v okupirani Evropi med 2. svetovno vojno, pravijo v ZZB-ju NOB-ja Ljubljana.

Oddajo so pripravljali mesec dni, improvizirani studio imeli v stanovanju v stari Ljubljani, v hiši na naslovu Reber 7. Iz uradne ljubljanske radijske postaje jim je uspelo prinesti različno gradivo in gramofonske plošče s slovensko vokalno in instrumentalno glasbo, izposodili so si tudi prenosni gramofon, ki je pozneje med oddajo povzročil sicer edini spodrsljaj: ker so ga pozabili naviti, se je sredi predvajanja ustavil.

Enourna oddaja se je na večer pred obletnico Prešernove smrti, na današnji dan leta 1942, začela s pesmijo Naprej, zastava slave, končala pa s himno Hej, Slovani. Zaradi govora pisatelja Prežihovega Voranca, recitacij, glasbe in drugih sporočil so bili Kričačevi poslušalci nad oddajo, ki je bila hkrati prvi umetniški program ilegalne radijske postaje v Evropi med drugo svetovno vojno, navdušeni.

"Z vsebino svojih oddaj je bolj kljuboval okupatorju, kot pa informiral in tako dokazoval, da okupator kljub svoji premoči ne more obvladovati prebivalstva. V svojih oddajah so sodelavci Kričača dvigovali moralo, spodbujali ljudi k razmisleku in dejanjem upora, vlivali pogum in željo po boju, kar vse je bilo tudi bistvo vseh sporočil izvršnega odbora OF. Zanikali so tudi vse vznemirljive in siceršnje novice, ki so jih trosili tuji in domači sovražniki," so še zapisali pri ZZB-ju NOB-ja Ljubljana.

Kot je zapisala Ljerka Bizilj v članku Radio na Slovenskem med 2. svetovno vojno, oddaje Radia Kričač v slovenskem jeziku niso ohranjene, so jih pa nekdanji sodelavci Kričača in zgodovinarji "sestavili" s pomočjo gradiva italijanske propagandne sekcije komande divizije Granatierija di Sardegna, in besedila niso čisto popolna, saj so bili italijanski prevodi pomanjkljivi, vendar so vseeno dragocen dokument. Leta 1966 so v reviji Borec objavili besedila vseh oddaj.

Sorodna novica Radio na Slovenskem med 2. svetovno vojno

"Kričač je imel izrazito propagandno vlogo in Italijani so sprva celo mislili, da prihajajo oddaje iz Rusije, saj niso mogli verjeti, da bi lahko bila v Ljubljani odporniška radijska postaja. Sprva so Italijani leta 1941 skušali zmanjšati pomen Kričača tako, da je začela oddajati provokativna radijska postaja Radio postaja poštenih Slovencev. Toda napovedovalec je slabo govoril slovensko in bil tako deležen precejšnjega posmeha in po treh tednih je postaja nehala oddajati," je še zapisala Ljerka Bizilj.

Število oddaj po mesecih in pa lokacije z naslovi stanovanj, od koder se je Radio Kričač oglašal, je mogoče najti v knjigi Kričač avtorice Sonje Reisp, ki je izšel pri Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani v Zbirki Zgodovina Slovencev 1918–1945.

Med drugim so bile lokacije, denimo na Valjavčevi ulici 20 pri Ireni Dolenc, skrivališče oddajnika je bilo v okrogli votli nogi mize, pa na Novem trgu 2 pri Tereziji Dular in na cesti v Rožno dolino 24 pri krojaču Alojzu Pavlinu, oddajnik je bil shranjen v Narodnem muzeju in ljubljanski Drami.

Glede na že znano frekvenco je mogoče sklepati, da je bilo število oddaj naslednje, je zapisala Meta Verbič, podpredsednica MO, ZZZ NOB Ljubljana. Novembra 1941 so bile oddaje trikrat na teden. Ker je Radio OF začel oddajati 17. novembra, je bilo v tem mesecu šest oddaj.
V decembru je bilo 12 oddaj, v januarju osem, februarja 12, marca 11, aprila pa ena oddaja.

Italijanska okupatorska oblast z odlokom zaplenila radijske sprejemnike.

Vse oddaje so potekale zvečer, razen zadnje, ki se je zgodila v nedeljo, 4. aprila 1942, ko je začela veljati okupatorjeva uredba, da morajo prav vsi lastniki radijskih sprejemnikov te oddati in s streh odstraniti tudi antene. Italijanska okupatorska oblast je tako v onemogli jezi na Kričača, ki ga nikakor ni mogla najti in onemogočiti, aprila '42 prebivalcem z odlokom zaplenila radijske sprejemnike.

Kričač se je poslovil z obljubo, da se bo ponovno oglasil z osvobojenega ozemlja. "Ohranjena besedila oddaj, pričevanja sodelavcev in poslušalcev pa še vedno pripovedujejo o radiu, ki je bil pred osemdesetimi leti glasnik slovenskega upora proti fašizmu. Tudi danes velja, da se pogumnega glasu svobodomiselnosti ne da utišati," je še dejala Tatjana Pirc v Drugi jutranji kroniki, ki ji lahko prisluhnete v spodnjem posnetku.