Njena nenaravno jajčasta, stisnjena lobanja priča o tem, da je bila ženska tujka, najverjetneje od daleč z juga. Najbolj zanimiva je bila najbrž takrat, ko se je smejala: njen nasmeh je razkril sofisticirano protezo, v kateri je najbolj sijal poldrag zelen kamen.

Lobanja ženske, ki so jo mehiški arheologi odkrili v bližini razvalin starodavnega Teotihuacána, največjega mesta predkolumbovske Amerike, je pripadala ženski, ki je bila stara od 35 do 40 let.

Za lepoto je morala trpeti
V bližini njenih posmrtnih ostankov so izkopali tudi 19 posodic "daritev", je poročal mehiški Narodni inštitut za antropologijo in zgodovino (INAH). Lobanja pokojnice je očitno deformirana, kar je verjetno posledica stiskanja "na zelo skrajen način" - običaj, ki so ga prakticirali na skrajnem jugu današnje Mehike, ne pa na območju, kjer je bila pokopana. Znanstveniki so pokojnico krstili za "žensko iz Tlailotlacána", kar je območje, kjer so jo odkrili.

V dva zgornja zoba neznanke sta bila - najverjetneje s svedru podobnim orodjem - vstavljena obdelana, zaobljena pirita; tako obdelovanje poldragih kamnov je značilno za majevska ozemlja v Južni in Srednji Ameriki, kar je še en dokaz, da je bila v Teotihuacánu, takrat šestem največjem mestu na svetu, tujka. Umeten je bil tudi eden izmed njenih spodnjih zob, ki je bil izrezljan iz žada. To obogateno protezo je uporabljala dalj časa, saj so na njej vidni sledovi obrabe in zobnih oblog.

"Trenutno artefakt analiziramo, da bi videli, če so vstavke pritrdili s kakšno vezivno maso ali pa z vlakni, ki so podpirali čeljust," je pojasnil arheolog Archer Velasco. Številne najdbe zadnjih let zgodovinarjem pomagajo bolje razumeti proces integracije tujcev v Teotihuacán in dokazujejo, da je šlo za izjemno kozmopolitsko mesto, v katerem "se je našel prostor za raznolike prebivalce, ki niso nujno prišli kot sužnji, ampak tudi kot pripadniki višjih kast".

"Kraj, kjer možje postanejo bogovi"
Mestna država Teotihuacán se je razvila na ozemlju današnje osrednje Mehike. Mesto je svojo značilno podobo dobivalo med 1. st. pr. n. š. in 250 n. š. Na vrhuncu svoje moči (med letoma 200 in 650 n. š.) je mesto obsegalo 20 kvadratnih kilometrov in verjetno štelo od 125.000 do 200.000 prebivalcev, kar pomeni, da je spadalo med največja mesta na svetu. Sredi prvega tisočletja je mesto dobilo vodilno kulturno vlogo v Srednji Ameriki, na začetku 8. stoletja pa je doživelo nagel zaton.

Kaj se je zgodilo z mestom, ni znano, saj je bilo ob prihodu Aztekov že zapuščeno. Šele Azteki so ga tudi poimenovali Teotihuacán, kar naj bi pomenilo kraj, 'kjer možje postanejo bogovi'. Danes je metropola, ki leži slabih 50 kilometrov severovzhodno od Ciudada de Mexica, najbolj znana po orjaških piramidah, posvečenih Luni in Soncu.

#EnVideo El antropólogo físico explica estudios hechos a esqueleto femenino encontrado en #Teotihuacan en 2014 pic.twitter.com/0mP8tl7C8M

— INAHmx (@INAHmx) July 16, 2016