V devetdesetih letih je popularno kulturo zajela evforija, ki je častila žensko samozavest, neodvisnost in prijateljstvo med ženskami. Njene najvidnejše predstavnice – britanska glasbena skupina Spice Girls – so ob začetku svoje kariere leta 1996 izdale singl Wannabe in z njim zasedle vrh glasbenih lestvic v več kot tridesetih državah po svetu. Kmalu so postale junakinje ne le za Nelsona Mandelo, ampak za tisoče poslušalcev takrat popularne komercialne najstniške popglasbe. Spice Girls in druge navdušenke, ki so jim sledile – denimo Destiny Child – so s pomočjo popularne kulture - ene najmočnejših ideoloških aparatov splošno - nevede promovirale novo paradigmo tako imenovane 'ženske moči' (girl power). Devetdeseta leta, kjer se žensk v Sloveniji spominjamo po ohlapnih in prevelikih jopičih s podloženimi rameni, so v svetovni glasbeni industriji začela promovirati idejo samostojne in samozavestne ženske, ki na mesto 'romantičnih' slavospevov trpečih in osamljenih žensk prepeva o tem, da zmore vse sama in da njen obstoj ni vezan le na moškega. Je marketinški predstavi Spice Girls in podobnim 'girl power' skupinam uspelo vzgojiti novo generacijo feministk, ki jim za osnove enakopravnosti ni treba prebirati feministične literature?

Odgovor se skriva odgovoru na vprašanje, kaj feminizem sploh je. Če trdimo, da sta Lady Gaga in Beyonce feministki, potem naletimo na velike dileme z definicijo feminizma, saj sodobne popularno kulturne ikone v svojem vedenju pogosto zgrešijo bistvo feminizma. Zgodovina nam namreč priča o več valih feminizma, ki so ga interpretirali različno. Prvi val, ki se je začel v 19. stoletju in trajal tja do srede 20. stoletja, je želel moškega in žensko popolnoma izenačiti, in sicer tako, da si je prizadeval za pridobivanje volilne pravice, za izboljšanje delovnih razmer in zagotavljanje možnosti na področju zaposlovanja žensk. V tem kontekstu je Nova Zelandija pravico do volitev žensk pridobila že leta 1894. Če se torej v tem kontekstu povprašamo, ali smo feministi – ali zagovarjamo volilno pravico in možnost izobraževanja žensk, bi najverjetneje s ponosom priznali, da smo feministi.

V šestdesetih letih 20. stoletja je boj za enakopravnost spolov ponovno razburkal politično in družbeno dogajanje. Aktivisti drugega vala feminizma so namreč izhajali iz prepričanja, da formalnopravna ureditev enakosti ne zadošča za dejansko enakost med spoloma. Odprla so se vprašanja reprodukcije, pravice do splava, varstva otrok in kontracepcije. Uveljavilo se je sodobno razlikovanje med družbenim in biološkim spolom, ki ga nazorno odraža popularna misel Simone de Beauvoir: "Ženska se ne rodi, ženska to postane". Kdo so feministi drugega vala? Če posplošimo: tisti, ki zagovarjajo pravico do svobodne izbire o rojstvu otrok, uporabljajo kondome ali jemljejo hormonske tabletke ter sebi in partnerju ne glede na spol želijo omogočiti enake možnosti za preživljanje časa z otroki.

Vmes med vsemi omenjenimi feminizmi so se prikradli tudi drugi, ki so enakopravnosti med spoloma naredili marsikatero škodo. Eden takšnih – v zadnjem času močno razraščajoč – je t. i. radikalni oz. kulturni feminizem, kot ga je poimenovala Judith Squires. Radikalni feminizem se trudi razvijati in poudarjati predvsem (esencialno) fizično in psihično različnost med spoloma tako, da promovira specifično žensko identiteto. Je tisti, ki se bojuje le za pravice žensk, na moške pa velikokrat pozablja. V popularni kulturi 'new-age' omenjene trende opazimo predvsem v fenomenu poudarjanja 'posebne ženske energije in modrosti', ki je v primerjavi z moškimi vselej poveličevana in ustvarja ostro delitev na ženske in moške lastnosti. V svojih posledicah takšno prepričanje rezultira v različnih pravicah glede na spol, prav tako pa presliši ugotovitve raziskav o družbeni konstrukciji spola. Pa vendar, tudi če moški in ženski spol razumemo kot popolnoma (morda celo esencialno) različnega, feministke poudarjajo, da iz tega nikakor ne sledijo različne družbene možnosti in pravice.

Popularna kultura prav tako izumlja svoje feminizme. Z enim se spogleduje tudi Beyonce, popularna ameriška pevka, samodeklarirana feministka. Njena feministična agenda za nekatere kritike deluje približno enako neprepričljivo kakor boj prebeljenega Michaela Jacksona za pravice temnopoltih. Eliana Dockterman, novinarka revije Time je ob analizi Beyoncejenega feminizma ugotovila, da v svojih pesmih in vizualnih sporočilih močno poudarja svoj zakon, vlogo matere in svojo seksualnost. Medtem ko kritizira obsedenost z zunanjim pogledom, na odru komunicira prav nasprotno. Hkrati, ko seksualni užitek dopušča tako moškim kot ženskam, zatrdi, da je svojega moškega zelo pomembno 'zadovoljiti'. Priznava, da je materinsko in partnersko vlogo težko usklajevati ter spodbuja ženske, da si svojo identiteto zgradijo še na čem drugem, kot na tem, da so le žene svojim možem. Ali bi jo poimenovali feministka, presodite sami.

Če je za Rihanno jasno, da ji vloga spolnega objekta za moške ni sporna in Robin Thicke v pesmi Blurred Lines žensko podrejenost celo opeva, pa se ob novem – zdaj že starem – hitu Maghan Trainor All About That Bass poraja vprašanje, ali se je avtorica v omenjenem projektu lotila antifeministične parodije? Že res, da kritizira modne smernice suhljatih žensk, vendar hkrati promovira tudi 'balončkasto' roza dekliške obline, ki so namenjene izključno moškemu.

Omenjeni trendi so si lahko v nekaterih segmentih skrajno nasprotujoči, zato niti ne preseneča, da pojem feminizem razburja na vsakem koraku. Ali nošenje minikrila in razkazovanje golih stegen pomeni, da si feministka? Mogoče za Beyonce. Mogoče v kontekstu seksualne revolucije v 70., najverjetneje pa ne za postmoderne feministke, ki spadajo v najnovejši, tretji val feminizma.

Tretji val feminizma govori o pozicioniranju, igranju in performiranju spola. Njihova agenda je promovirati raznovrstnost spolnih vlog in tudi njihovo svobodno izbiro. Postmoderni feministi/ke zavračajo ideje o zasidranih, vnaprej določenih spolnih identitetah in opozarjajo, da so razlike med spoloma produkt razmerij moči, ne pa nekih 'naravnih' ali univerzalnih dejstev, kot je denimo 'naravna' oz. prirojena vloga ženske, da so izključno matere. Sprejemajo raznovrstnost in trdijo, da je feminizmov toliko, kolikor je načinov, na katere se izražajo raznovrstna ženska čustva.

Feminizem pa bi zlahka lahko bil tudi prizadevanje za enake pravice moških. Zakaj moški ne bi smeli svobodno izbirati poklica baletnika in medicinske sestre, če si to želijo? Zakaj bi morali moški s svojim otrokom preživeti manj časa, ko pa si želijo več? Zakaj dečki ne bi jokali, ko jim je hudo, medtem ko deklice lahko? In končno, zakaj bi komur koli – ne glede na spol – preprečevali svobodno izbiro njegovega življenjskega sloga? Podobno se namreč sprašuje Emma Watson, mlada feministka, znana po vlogi Hermonie Granger v seriji knjig in filmov iz Harrya Potterja, ki je kot ambasadorka dobre volje v okviru kampanje 'On za Njo' poudarila, da se moramo moški in ženske za enakopravnost spola boriti skupaj.

Ne glede na razlike v pojmovanju feminizma je njihova skupna točka zaupanje v človeški napredek in svobodo, v osnovno razsvetljensko idejo torej. Vsi se strinjajo o nujnosti povečanja zastopanosti žensk na političnih in vodstvenih položajih in o tem, da so ženske del skupine zatiranih. Naj tokratni mednarodni dan žensk torej ne bo zgolj ritual, ko moški ženski podari cvetlico, ampak priložnost za razmislek tudi o tem, kako popularno kulturni trendi vplivajo na naše dojemanje vloge žensk in moških.