Profesor Bauman je z obiskom Slovenije pospremil izid prevoda svoje knjige Postmoderna etika, ki jo je izdala Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Povedal je, da jo je pisal v obdobju rušenja berlinskega zidu in konca delitve sveta na monolitna bloka. Takrat je Evropo preveval občutek, da je na križišču zgodovine, da je prihodnost odprta in obetavna pustolovščina, ki bo prinesla izboljšanje življenja. "Do takrat smo imeli kapitalizem in komunizem oziroma demokracijo in diktatorske režime. Meja je bila ostro začrtana; bila sta smrtna sovražnika in skupaj sta obstajala, dokler ni prvi porazil drugega. Po porušenju zidu je Francis Fukuyama razglasil konec zgodovine – menil je, da bomo odslej samo trgovali z blagom drug drugega in da se bodo ideološki spopadi prenehali."

Kmalu smo spoznali, poudarja Bauman, da je bilo to kratkotrajno obdobje. Po 11. septembru je zahodni svet dobil novega sovražnika. "Islam je nadomestil nekdanjega glavnega sovražnika – komunizem."

Vsi Zemljani plujemo v istem čolnu
Nekaj let pozneje ob zlomu dolžniške ekonomije in koncu porabniške orgije je prišlo novo spoznanje, da se je zgodil še en pomemben premik – globalizacija. Globalizacija pomeni, da vsi Zemljani plujemo v istem čolnu in smo hočeš nočeš drug od drugega odvisni bolj, kot bi radi verjeli. "Svet je danes kot sistem povezanih posod: natočiš vodo v eno in gladina se izravna z ravnijo v drugi. To se v globaliziranem svetu dogaja po naravni poti. To kar počnete tu, vpliva na dogajanje na Filipinih, in kar počnejo tam, vpliva na življenjske možnosti vaših še nerojenih vnukov v Sloveniji."

Drugi pomembnejši premik, ki smo se ga v postkomunističnih državah začeli zavedati, je vse intenzivnejša individualizacija. "Delavci niso več podrejeni gibanju tekočega traku, marveč imajo svobodo gibanja. Niso več predmet opazovanja, kot so bili pri Fredericku Taylorju, ki je meril vsako enoto dela z vidika časa in učinkovitosti, da bi plačilo oziroma nagrade določil tako, da delavec ne bi imel nikakršne možnosti, da ne stori tega, kar mora. Zdaj vlada drugačna zapoved – zapoved doseganja rezultatov. Logika je: posveti se delu, za katerega te kot menedžer plačujem, z vsemi svojimi lastnostmi – ne samo z disciplino, temveč s čustvi, s tem, kar imaš rad, in s tem, česar ne maraš, s svojimi ljubeznimi in sovraštvi, z vso svojo osebnostjo."

Globalizacija je prispela pred naša vrata
Drugače kot pred četrt stoletja v prihodnost danes ne zaupamo več, je povedal Bauman; še več, prihodnosti se bojimo. To je tudi eden izmed razlogov za strah in predsodke ob aktualni begunski krizi, ki jo Bauman razume kot simbol globalizacije: "Begunci so podobni ljudem, ki jih je Bertolt Brecht opisal kot prinašalce slabih novic. Še predvčerajšnjim so bili polni optimizma, počutili so se varne, imeli so svoje domove in delo, in zdaj so izgubili vse. Prihajajo kot brezdomci, kot ljudje brez državljanstva in brez sveta, ki bi mu pripadali, kot je zapisala že Hannah Arendt. Kaj so tu slabe novice? Slabe novice so, da so naše nočne more resnične, da so doletele nam podobne ljudi v drugih delih sveta. Kdo nam zagotavlja, da se podobno ne bo zgodilo tudi nam? Globalizacija je prispela pred naša vrata," je povedal Bauman.

Kot je dodal v pogovoru za Radio Slovenija, migracije v človeški zgodovini niso nikakršna novost, marveč stalnica. Aktualne migracije se od predhodnih razlikujejo le po svoji smeri. Medtem ko so Evropejci v 18. in 19. stoletju hodili v ZDA, Avstralijo, Novo Zelandijo, na afriško celino, v Azijo in tako naprej, se je smer zdaj obrnila. Tudi protipriseljensko ozračje ni novost, dobro jo je razumel že antični basnopisec Ezop, je dejal Bauman. V eni od zgodb je Ezop pisal o zajcih in žabah. "Prvi so bili zelo strahopetna bitja. Kadar se je približala kakšna žival, so se počutili ogrožene in so hitro zbežali. Ko so tako nekoč zbežali pred srnami, so prišli do ribnika, ob katerem so bile žabe. Ko so jih zagledale, so skočile v vodo. Zajci so zdaj končno lahko okrepili svojo ranjeno samozavest in se počutili močne. Začeli so preganjati žabe, ki so bile še niže na lestvici."

Enako se lahko zgodi tudi nam
Protipriseljensko ozračje Bauman zato prišteva med populizme. "Gre za populistično filozofijo, ki meri na ljudi, ki živijo v pomanjkanju, ki so ranjeni, frustrirani in imajo v družbi slab sloves. Da bi laže shajali s svojo tragedijo, potrebujejo nekoga, ki mu gre še slabše. Ljudje, ki so v naših zahodnih družbah deprivilegirani, so končno naleteli na priseljence – še bolj deprivilegirane – in zdaj jim odrekajo temeljne človekove pravice: do gostoljubnosti, do socialnega skrbstva." Strah srednjih razredov pred priseljenci pojasnjuje: "Nam bi bilo veliko laže, če jih ne bi videli. Težko namreč sprejmemo, da se enako lahko zgodi tudi nam, ki se imamo – prav tako kot so se nekoč oni – za preskrbljene."

Prisluhnite daljšemu pogovoru z Zygmuntom Baumanom, v katerem ugledni profesor sociologije ugotavlja, da javna sfera sociologom še nikoli ni bila tako naklonjena, kot je danes. Toda ob pogoju, da sociologi spremenijo svoj slog, dodaja Bauman. Več v oddaji Ars humana na programu Ars: