Med restavracijo cikla fresk s prizori življenja sv. Frančiška v njemu posvečeni baziliki v Assisiju se je na freski št. 20 iz oblakov pod podobo sv. Frančiška v nebeški avreoli izrisal obris figure s kljukastim nosom, potuhnjenim nasmeškom in temnimi rogovi, v kateri nekateri prepoznavajo hudiča. Figuro je na freski s prizorom smrti in vnebovzetjem sv. Frančiška odkrila umetnostna zgodovinarka Chiara Frugone.
Po besedah vodje restavracije v znameniti baziliki Sergia Fusettija Giotto, tedaj eden najbolj iskanih slikarjev, ki je že tlakoval pot renesančnim novostim, verjetno podobe hudiča ni želel naslikati enakovredne drugim protagonistom prizora in ga je med oblake skril bolj za zabavo. Za takšen slikarski vložek bi se lahko freskant po Fusettijevem mnenju odločil, da bi zbodel nekoga, ki ga je poznal, in ga nalašč priličil hudiču.
Življenje in smrt velikega zaščitnika živali
Freske v baziliki sv. Frančiška, pomembnem italijanskem romarskem središču, so bile nazadnje restavrirane po hudem potresu leta 1997. Mladi Giotto di Bondone je življenje zaščitnika živali sv. Frančiška naslikal na 28. freskah. Pri slikanju - po renesančnem biografu Vasariju sodeč so poslikave nastale med letoma 1296 in 1304 - naj bi se mojster opiral na Legendo Maior, pod katero se je leta 1266 podpisal sv. Bonaventura, kompozicijsko pa bi se lahko naslanjal na zdaj izgubljeni cikel Pietra Cavallinija v San Francesco a Ripa v Rimu.
Giotto, slikar, ki je srednjeveško slikarstvo prevetril s povsem novim pristopom in v prostore vnesel perspektivo, figure pa razgibal v prostoru in jih individualiziral ter vanje vnesel psihološko noto, je v Assisiju hudiča oziroma več njih naslikal še na eni freski. A te umetnostni zgodovinarji že dobro poznajo.

Nad toskanskim mestom krožijo krilata bitja
Demone namreč Frančišek v prepoznavnem skromnem oblačilu preganja iz Arezza. Nad toskanskim mestom (v katerem prepoznamo še danes obstoječe stavbe, na primer opečnate mestne hiše) leti sedem temnih krilatih, poraščenih bitij z rogovi. Upodobitev hudiča oziroma njegovih pajdašev v umetnosti tedaj ni bilo nič novega, nekateri prizori preprosto niso mogli povedati potrebne zgodbe ali med verniki doseči ustreznega učinka brez prisotnosti tedaj strah vzbujajočih križancev med kačami in zmaji, pogosto krilatimi bitji z rožički na glavi.