
Režiser in direktor ljubljanske Drame je v spletni klepetalnici MMC-ja RTV Slovenija o svoji zadnji odrski postavitvi Katarina, pav in jezuit še povedal, da gre za posebno in edinstveno zgodbo v slovenski literaturi, ki je hkrati provokativna, saj predstavlja ljubezen do dveh moških znotraj zelo krščanskega vrednostnega sistema. Po Pipanovem mnenju je prav s to zgodbo, ki je v predstavi bolj poudarjena kot v romanu, Jančar napisal resnično veliko delo evropskega pomena.
Pri sami predstavi in nenazadnje tudi romanu je Pipan izpostavil prav Katarinino zgodbo, zaradi katere se je tudi odločil delo postaviti na oder. "To je zgodba o iskanju smisla, kot pravi Jančar: "zlate skrinje", to je hoja za svojo željo. Ko se ta izpolni, je (skoraj) konec, skoraj tragičen," je o zgodbi zapisal Pipan.
Priprave v antičnem okolju
Kaj še čaka na knjižni polici?
Pipan se navdušuje tudi nad nekaterimi drugimi romani, ki bi se mu zdeli primerni za odrsko postavitev. Omenil je deli Vitomila Zupana Komedija človeškega tkiva in Thomasa Manna Čarobna gora. Prav Vitomila Zupana pa je označil tudi za najboljšega slovenskega pisatelja. Ob neomejenih tehničnih zmožnostih pa bi se z veseljem lotil tudi Melvillovega romana Moby Dick.
Med svojimi uprizoritvami je najbolj ponosen na diplomsko predstavo na AGRFT-ju leta 1979, ko je režiral Mrožkov Tango. S predstavo je Pipan slavil na Borštnikovem srečanju in tako poskrbel za dobro popotnico v nadaljne ustvarjanje. Sicer pa je prvič gledališče obiskal leta 1971, ko si ogledal predstavo Žalujoči ostali in že opazil najbolj markantnega igralca Borisa Cavazzo, ki je takrat kot študent še statiral.
Kadar Pipan ni zaposlen z gledališčem, ki ga sicer nima nikoli dovolj, pa se umakne med svoje knjige (kot pravi, jih njegova knjižnica obsega kakih 6000) in preživlja čas z družino.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje