Danski arhitekt je s svojim vizionarskim načrtom - navdihnile naj bi ga piramide Aztekov v Mehiki - na mednarodnem natečaju zmagal leta 1957, avstralska vlada pa je leta 1966 zaradi varčevanja zavrnila gradnjo nekaterih najbolj zahtevnih elementov stavbe.

Šele leta 1995 je oblast odobrila sredstva za gradbena dela, ob koncu katerih bi največja arhitekturna znamenitost Sydneyja dobila svojo prvotno načrtovano podobo. Ker je Utzon sklenil, da nikoli ne bo potoval v Avstralijo, je prenovo opere zadnje desetletje nadziral njegov sin Jan Utzon.

Steklo, les in tapiserija
Po koncu obnove naj bi na zahodni strani stavbe zaživela 45 metrov dolga obokana terasa, največji finančni zalogaj pa bo zamenjava materialov, ki so jih uporabili pri prvotnem opremljanju opere. Utzon si je stavbo zamislil kot prestižno in v vseh pogledih vrhunsko arhitekturo, ki naj bi jo krasili leseni podi in velike steklene površine; avstralska vlada konec 60. let se je obojemu odpovedala, iz načrta pa je izbrisala tudi velikansko tapiserijo, ki naj bi krasila sprejemnico. Pod nadzorom poljske oblikovalke Grazyne Bleje bo nastala tudi ta.

Trmasti severnjak
Zaradi "zlorabe njegovega zaupanja" je Utzon leta 1966 sklenil, da ne bo nikoli stopil na avstralsko ozemlje. Čeprav se bodo njegove sanje zdaj uresničile, pa danski arhitekt ne namerava prelomiti svoje obljube: "Opere ne bom videl niti zdaj, zaradi česar sem prav žalosten. Vsak dan, ko se zbudim, pomislim na operno hišo. Tako zelo me veseli, da stavba tako veliko pomeni prebivalcem Sydneyja in tudi drugim Avstralcem. To me zares zelo veseli."

Utzon sicer zanika, da se drugega odprtja opere ne bo udeležil zaradi trmastega vztrajanja pri izpoljevanju obljube. Po lastnih besedah se v Avstralijo ne bo podal zaradi šibkega srca, ki bi mu lahko med potovanjem z letalom odpovedalo; šibko zdravje naj bi mu tudi preprečilo obisk monumentalnega parlamenta v Kuvajtu, ki je tudi zrasel po njegovem načrtu.

Vrh sveta v Sydneyju
Za britanski Guardian je arhitekt, ki danes večino časa preživi v svojih hiši na Palmi de Mallorci, izdal oba vira navdiha, ki sta botrovala nastanku ene najbolj prepoznavnih stavb druge polovice 20. stoletja. Prvi navdih je bila izjemna lokacija gradnje, druga pa tako kot tudi pri drugih njegovih načrtih arhitektura dežel, ki jih je prepotoval v mladosti. Najbolj so ga prevzele starodavne piramide na polotoku Jukatanu v Mehiki. Tako kot se njihov obiskovalec po vzponu na vrh strmih stopnic čuti nekako vzvišenega nad tem svetom, naj bi se tudi obiskovalci opere v Sydneyju počutili, kot da bi prišli na vrh sveta.