Plesalka Živa Repovž je nastopila v zaprti komori, ki ima šest lin. V treh linah so bile nameščene kamere, ki so dogajanje prenašale na tri platna, skozi preostale pa so lahko ples neposredno spremljali obiskovalci. Med performansom se je računalniški program sproti "učil" sosledja gibov in takoj po končanem igralkinem nastopu manipulativno obnovil njen ples. Še preden je bila obnova končana, pa je plesalka znova začela plesati.

Iz ugodja v histerijo
Ples sprva deluje kot lahkotna igra, polna ugodja, a se sprevrže v nepregledno histerijo prisiljenih akcij, iz katerih se ne da uiti, niti se ne da vrniti na začetek. Ugodja ni več, vse je podrejeno vzdrževanju oblike odnosa. Igra se konča, ko plesalka preigra vse možne odnose in ko doseže skrajne meje zmogljivosti svojega telesa. Performans lahko tako traja od ene do petih ur.

Težko opredeljiva umetnost
Produkcijo, ki nastane ob nastopu plesalke in računalniški manipulaciji, je težko uvrstiti v eno samo umetniško zvrst, saj bi jo lahko opredelili kot računalniško umetnost, video, film ali plesni nastop.

Pisma pišejo še ...
Pri performansu sodelujejo še koreograf Igor Sviderski, kostumografinja Marcela Okretič in glasbeni manipulator Aljoša Rot, bolj znan kot Gven Taylor, ki se ukvarja tudi s 3D-animacijo. Za videomanipulacijo skrbita Slavko Glamočanin, programer, 3D-animator in elektronski glasbenik/vizualist in realizator multiaplikativnih živih dogodkov Borut Kumperščak.