Motiv krajine se začne kot samostojni motiv počasi osamosvajati proti koncu 15. stoletja, torej takrat, ko je umetnost previharila renesančna misel. Medtem ko je prej krajina služila le kot kulisa, ki je dajala protagonistom na sliki okvir oziroma določala prizorišče dogajanja, pa so se ji začeli v renesansi umetniki, čeprav še vedno zelo redko, posvečati tudi kot samostojnim podobam. Seveda so te lahko nastajale kot študije za večje figuralne kompozicije, a kljub temu so umetniki kakšno krajino tu pa tam izdelali tudi »za svojo dušo.« Omenimo le nürnberškega mojstra Albrechta Dürerja, ki je na svojih potovanjih v Italijo poskrbel za sijajna dela manjšega formata, na katerih je ujel okolico, ki ga je obdajala.
Od nizozemskih krajin do impresionistične hipnosti
Počasi je začela krajina prodirati v opuse umetnikov, med katerimi predstavljajo posebno poglavje nizozemski mojstri 17. stoletja s svojimi z zlatim rezom zajetimi krajinami. Povsem novo veljavo pa je krajina dobila v romantičnem slikarstvu, na primer pri britanskem mojstru Williamu Turnrju, ko se je človek, ki je prej prevladoval na slikah, znašel povsem majhen v veliki, mogočni naravi. V naravo so se s svojimi čopiči podali impresionisti, ki jih je zanimalo objektivno upodabljanje narave s poudarkom na hipnosti in večni spremenljivosti stvarnosti.

Morske krajine za poletne dni
Z impresionizmom, s katerim se je čista krajina končno, čeprav z manjšim zamikom, prikupila tudi širšemu občinstvu, kratek fotopregled razvoja krajine v zahodnoevropski umetnosti tudi končujemo. Ker pa je v štirih stoletjih slikarstvo poskrbelo za malo morje krajin, smo se letnemu času primerno poskušali osredotočiti zlasti na krajine oziroma vedute, na katerih najdemo morje, jezero ali reko. Prijeten sprehod po najlepših krajinah zahodne umetnosti.
Maja Kač