Poročila o tem, da so pripadniki IS-ja izropali starodavno asirsko mesto Nimrud, videoposnetki, ki pričajo o uničevanju muzejskih kipov v Mosulu v Iraku, ter nedavno še zajetje Palmire, zibelke sirske kulturne dediščine: še nikoli ni bilo tako očitno, kako zelo nemočen je svet, ko gre za reševanje nekaterih najdragocenejših arheoloških zakladov na planetu.

Humanitarna, a tudi kulturna katastrofa
Ker svetovne sile na ozemlja IS-ja ne pošiljajo svojih vojakov, se je fundamentalistični kalifat razširil proti izčrpanima, iztrošenima Siriji in Iraku. Jasno je, da so največje pozornosti v svetu deležna vsakodnevna ubijanja, zločinstva in zaostrujoča se humanitarna kriza, a neizpodbitno dejstvo je tudi, da nezmožnost obvarovanja kulturne dediščine pomeni še dodaten sveženj težav (od tega, da je za prihodnost ogrožena možnost preživljanja s turizmom, pa do tega, da so neprecenljive dragocenosti potencialen vir zbiranja sredstev za fundamentaliste).

Iz strahu, da bi trgovina z nakradenimi artefakti še zaostrila konflikte, se je rodil vzdevek "krvave antikvitete" - po analogiji s t. i. "krvavimi diamanti", katerih preprodaja je v Afriki financirala spopade od Angole pa do Sierre Leone.

"Situaciji, kakršna je v Siriji in Iraku, še nismo bili priča," je komentiral Rossler, ki se je moral v svoji karieri soočiti že s porušenjem mostu v Mostarju in katastrofo v Bamijanu, kjer so talibani leta 2001 zminirali starodavna kipa Bude. A če ima svet že veliko izkušenj z napadi na kulturne spomenike, to ne pomeni, da je kaj lažje uskladiti strategijo za protinapade.

Pozivi ne zaležejo veliko ...
Unesco, ki ga vodi nekdanja bolgarska zunanja ministrica Irina Bokova, je na čelu globalnih pozivov k prekinitvi uničenja kulturne dediščine. Toda upravljajo seveda samo z omejenimi sredstvi, tudi zato, ker so leta 2011 ZDA odtegnile svoje financiranje organizacije (ker so druge članice podprle palestinsko peticijo za polnopravno članstvo).

Sistematičnega boja proti preprodajalcem ni
Do zdaj je bilo organiziranih že nič manj kot šest mednarodnih konvencij s ciljem varovanja kulturne dediščine; svarila redno izrekajo Varnostni svet ZN-a, pa državniki, direktorji največjih muzejev in druge pomembne figure iz sveta umetnosti. Toda čeprav so pogosto uspešni pri vračanju posameznih dragocenosti, pa se ne morejo nasloniti na sistematično podporo lastnih držav, ki se ne zmorejo in ne znajo spopasti s preprodajalskimi mrežami.

"Ko izbruhne kriza, kakršna je ta, hočemo ukrepati. Ampak nimamo pojma, kako," ugotavlja Jason Felch, soavtor knjige Chasing Aphrodite, ki popisuje, kako se zgodi, da nakradene umetnine končajo v zbirkah svetovnih muzejev.

Zgovorne številke
V letih spopadov so arheološka najdišča v Siriji utrpela obširno škodo: v bojih je bil denimo popolnoma uničen stari trg v Alepu. Dalj kot traja državljanska vojna, bolj se v ospredje prebija tudi nevarnost plenjenja. Sredi lanskega leta je denimo po medijih zaokrožila kategorična trditev z ameriškimi sredstvi financiranega arheologa, ki ugotavlja, da je za nafto trgovina z nakradenimi umetninami drugi največji vir prihodka za IS. Obstajajo celo ocene, da se v tej trgovini "obrača" milijarde dolarjev. (Unesco sicer uradne ocene ni podal, pripravljeni pa so priznati, da gre za "veliko milijonov".)

Sateliti razkrivajo kraterje nestrokovnih plenilcev
Satelitske slike Sirije, ki jih je objavila ameriška vlada, razkrivajo tudi, da so najdišča, na primer Dura-Europos iz 3. stoletja pr. n. š., vse bolj razbrazdana od sledi amaterskih izkopavanj; luknje so se začele pojavljati od sredine leta 2012 pa do začetka lanskega leta. Nekateri strokovnjaki so prepričani, do je do najhujših ropanj prihajalo v času, ko je bilo ozemlje pod nadzorom Svobodne sirske vojske, ki ima podporo Zahoda in arabskega sveta; to bi pomenilo, da je problematika pereča ne glede na to, katera ločina je na oblasti.

Na blago črnega trga je seveda zelo težko prilepiti natančno oceno vrednosti, pa to konec koncev niti ni bistvo. Zgovorno je že samo dejstvo, da se ropanja dogajajo na ozemljih, ki so pod nadzorom IS-ja: nekega dne si od naropanega obetajo dobiček.

Na papirju načelni, v praksi malo manj
Unescovo konvencijo iz leta 1970, ki izrecno prepoveduje nezakonito trgovino s kulturno lastnino, je ratificiralo približno 130 od 195 držav članic - a po Rosslerjevih besedah jo zares implementirata samo dve, ZDA in Švica. Ni se še pojavilo veliko zahtev, da bi kategorično prepovedali kakršno koli prodajo iraških in sirskih starin (ker bi to lahko škodovalo sekundarnemu trgu z legitimnimi predmeti).

British Museum je pred kratkim objavil, da imajo na varnem spravljen "neimenovan artefakt", ki je bil nezakonito odnesen iz Sirije, kar na spletu pa se je dalo najti ponudbe za nakup figuric iz peščenca, za katere stroka verjame, da so iz Palmire.

Poniknejo, preden se pojavijo v zasebnih zbirkah
V resnici pa se je v umetnostnih krogih pojavilo le malo avtentičnih artefaktov, kar najbrž pomeni, da preprodajalci spet uporabljajo taktiko, ki se je obnesla v iraški vojni: predmete za nekaj časa pospravijo na varno, potem pa jih po tihem vtihotapijo na trg. To "obdobje ohlajanja" pripomore k temu, da se določen predmet lažje plasira v legitimne kroge umetnin, po navadi prek "zasebnega zbiratelja", ki kos nato donira muzeju v zameno za davčno olajšavo, veliko višjo od kupnine.

V svetu umetnosti ne mrgoli bondovskih zlikovcev
Marsikdo v stroki je prepričan, da je predstava o sanjsko bogatih zbirateljih, ki so pripravljeni odšteti gore denarja, da bi lahko na skrivaj razstavljali ukradene kose, prej domena hollywoodskih filmov kot resničnosti. Treba si je prizadevati za to, opozarjajo, da verodostojni akterji na trgu z umetninami res ne bi sprejemali kosov, katerih porekla se ne da dokazati onkraj vsakega dvoma.

Alice Farren-Bradley, predstavnica zasebnega podjetja Art Recovery Group, ki vodi bazo podatkov o registriranih antikvitetah, poreklo posameznih kosov po lastnih besedah določa "s pomočjo vsega od oprijemljive dokumentacije do zdrave pameti". "Gre za instinktiven občutek, ko ti nekaj ponudijo ... Pogledati moraš na primer, če so na predmetu vidne sledi dleta. Ukvarjala sem se z arheologijo in izkopava se ne z dletom. Ravnaš previdno, kot je le mogoče." Ampak plenjenje se seveda praviloma odvija na hitro, nerodno in pod okriljem noči. Farren-Bradleyjeva je prepričana, da bi sistematično preverjanje porekla vsakega kosa na dolgi rok spodkopalo tržno vrednost kosov, ki veljajo za "sumljive", kar bi zmanjšalo tudi privlačnost samega ropanja.