Oglas
To sicer po mnenju direktorja 11. beneške mednarodne arhitekturne razstave Aarona Betskyja ni kaj dosti prispevalo k razvoju arhitekture, saj je utopično iskalo „plažo pod pločniki“, zato pa je družbenoekonomska klima tega obdobja privedla do tega, da so arhitekti na začetku sedemdesetih začeli raziskovati možnosti za arhitekturo, ki bi omogočala bolj odprto in v odnosu do vseh družbenih plasti participatorno družbo, obenem pa so zaradi naftne krize leta 1973 začeli razvijati tudi energetsko varčne objekte. Med prvimi, ki so stopili na to novo pot arhitekture, so bili nekateri člani CIAM-a (Congrès International d'Architecture Moderne – Mednarodni kongres za moderno arhitekturo), mednarodnega združenja za promocijo načel modernistične oziroma funkcionalistične arhitekture, ki so slednjo občutili kot preveč uniformirano in neustrezno človekovim resničnim potrebam. Skupina 10 je stopila na svoje in začela razvijati humanizirano različico modernizma, njena prizadevanja pa so tisto, kar še danes vodi arhitekte eksperimentatorje, ki so se – tako Betsky – ‘učili’ tudi v Las Vegasu in Cape Canaveralu.
Ljudje se ne zavedajo, da zahtevajo ‘napačne’ stavbe?
Morda bi bilo bolj umestno reči, da so se učili v Disneylandu in v CERN-u, kjer sta dejavnika nadrealnega in futurističnega zagotovo močnejša, obenem pa sta to tudi dva izmed tistih maloštevilnih miljejev, kjer družbena gradacija tako rekoč popolnoma izgine. In ravno predstavljanje idej arhitektov, ki bi lahko vodile k družbeno pravičnejši družbi, je bilo eden izmed glavnih namenov kuratorja Betskyja, ki je v Benetkah povedal, da nam arhitekti odpirajo oči: „Resnica je, da večina ljudi ne vidi fizične realnosti. Ne vidimo sveta, zgrajenega iz potratnih stavb, ne vidimo širjenja naselij od Benetk do Verone, Milana, … , in ne vidimo, kako stavbe, ki jih zahtevamo (na primer restavracije, klubi), spodbujajo in ohranjajo socialno gradacijo.“
Katastrofa zaradi visokih aspiracij arhitektov
Razstava v Benetkah naj bi bila tudi neke vrste hommage Alvinu Boyarskyju, pod čigar vodstvom je newyorški inštitut za arhitekturo in urbanistične študije (Institute for Architecture and Urban Design) postal središče arhitekturnega eksperimenta in kjer so se med drugim kalili Zaha Hadid, Bernard Tschumi, Peter Cook, Rem Koolhaas in Nigel Coates. Njihove ideje so bile (in še vedno so) morda zares družbeno in ekološko proaktivne, zares zaživele pa do zdaj še niso. Betsky namreč pravi, da se, „kakor hitro se arhitekti lotijo večjih vprašanj, zgodi katastrofa. To je zato, ker tudi arhitekti na arhitekturo gledajo predvsem kot na nekaj materialnega in ker jim nikoli ni dodeljeno dovolj sredstev, da bi zares reševali težave.“ Arhitekturni bienale lahko tako kot razstavišče teh arhitekturnih vizij pripomore k njihovemu prenosu v realnost. Gre za predstavitev tega, čemur Zaha Hadid in njen sodelavec Patrick Schumacher pravita „latentne utopije“, na videz utopične koncepcije, ki pa vendar imajo možnost postati resničnost.
Arhitektura za 15 minut anonimnosti
„V bližnji prihodnosti bo vsakemu namenjenih 15 minut anonimnosti.“ V teh besedah hrvaškega arhitekturnega studia Penezić & Rogina Architects, ki v Aresenalu razstavlja projekt Kdo se v digitalni dobi boji velikega zlobnega volka?, se po mojem skriva ključna ocena razstave Out There: Architecture Beyond Building (Tam zunaj: Arhitektura onkraj zgradb). Naj bodo njihovi nameni še tako dobri, večina arhitektov je razstavila projekte, ki ustvarjajo vtis gradnikov še bolj mehaniziranega in odtujenega sveta, kot je ta, v katerem živimo in ki naj bi ga ravno ti projekti revidirali in popravljali. Zaha Hadid je s svojim modulom Lotus zares še enkrat dokazala svoj vrhunski dar za oblikovanje, vendar njen večfunkcionalni mikroambient, ki naj bi uporabnika opremil pravzaprav z vsem, kar potrebuje za delo in življenje, vse preveč spominja na 'matrično' skupnost fizično izoliranih posameznikov, povezanih le v virtualnih komunikacijskih odnosih. Podobno skoraj grozljivo učinkuje S1ngletown biroja Droog & Kesselskramer, ki se sprašuje o tem, kakšna naj bi bila hiša samskega človeka, torej tiste 'vrste' človeka, ki bo menda v naslednjih desetletjih v razvitem svetu deležna izredne proliferacije. Lutke, odete v majhne hiške, ne ponujajo nikakršnega odgovora, ampak izzvenijo v prazno, tako kot je prazen prostor, v katerem visijo.
Abstrakcije iz subcelične ravni realnosti
Naslednja skupina instalacij je tista, ki je zašla v skoraj popolno abtrakcijo. Newyorški studio Asymptote Architecture je na ogled postavil elegantne in sofisticirane forme, s katerimi poskuša po lastnem zagotovilu obuditi izredno ustvarjalno obdobje med letoma 1960 in 1980, ko so bile meje med inženirstvom, arhitekturo in oblikovalstvom zabrisane, iz te sinergije pa so izšli nekateri izjemni izdelki. To sodelovanje disciplin studio Asymptote Architecture oživlja z objekti hibridizirane realnosti, katerih funkcija je nedefinirana, vendar jih je ravno zato mogoče uporabiti v mnogo situacijah. Podobno se k 'prvi delici' oblikovanja in arhitekture vrača še nekaj studiev, ki jih prav tako navdušujejo organske oblike, analogne formam iz subceličnega sveta.
Oblikovanje lastnega mikrokozmosa
Studio Matthew Ritchie & Arnanda/Lasch s projektom The Evening Line (Večerna črta) z uporabo form parametričnega dizajna tematizira možnost aplikacije tega oblikovalskega pristopa, v jedru katerega je mutiranje osnovnega matematično generirane forme, v oblikovanju 'personalne kozmologije'. Parametrični dizajn – po besedah Martina Ravnikarja, sodelavca pri razvoju novega računalniškega programa za arhitekturno oblikovanje, ki naj bi omogočil ravno nadgradnjo parametrične arhitekture, je ta še vedno na ravni parametrične estetske teorije - naj bi poleg golega tehničnega vidika vključeval tudi religijske, mitološke in druge vidike, pomembne v osebnem življenju vsakega posameznika. Iz neke osnovne celične strukture naj bi si tako v prihodnje vsak bil sposoben oblikovati lasten mikrokozmos.
O neke vrste zasebnih svetovih govori tudi biro Diller Scofidio + Renfro (New York). Tema projekta so tako imenovana verižna mesta oziroma apropriacija specifik najbolj edinstvenih mest v nekem novem okolju. Spomnimo se samo na kopije Benetk v Las Vegasu, Tokiu ali Dohi in zavemo se, da je potovanje v sodobnem svetu oropano pridiha razburljivosti in tudi nevarnosti, ki je dajalo čar zgodnjemu turizmu. Kaj ti podvojeni svetovi pomenijo za sodobno arhitekturo in kje je njen čar, se sprašuje ta projekt.
Nenehno spreminjajoče se mesto zračnega prometa
Z veržinimi mesti smo že stopili na raven urbanizma, za katerega se zdi, da na bienalu ponuja nekaj najzanimivejših projektov. Nizozemski studio MVRDV, s katerega ustanoviteljem Winnyjem Maasom smo pred nekaj meseci o sodobni arhitekturi govorili v Ljubljani, je v Benetke prispel s projektom Dobrodošli v mestu letečega avtomobila Spacefighterja. Gre za razmišljanje o tem, kako naj bo organizirano mesto, v katerem cest ni več in v katerem celoten promet poteka v zraku. To naj bi bilo interaktivno mesto tekoče komunikacije, ki naj bi bilo tudi samokritično, kar pomeni, da naj bi samo izločilo urbanistične in arhitekturne fenomene, ki bi oteževali njegovo rast. Ta je nenehna, kajti mesto prihodnosti naj bi se nenehno spreminjalo; bilo naj bi evolucijsko mesto, ki napreduje proti neki vedno bolj dovršeni obliki. S podobno temo se ukvarja dunajski studio Coop Himmelb(l)au, ki urbanistično mrežo gradi na analogiji možganov. Možgani s svojim kompleksno razvejanim, a vendar brezhibno delujočim živčevjem naj bi nam bili vzor za oblikovanje uspešne urbanistične mreže.
To je le izsek iz razstave, na kateri se nekateri zvezdniki predstavljajo na prav absurden način (Norman Foster je sobico oblepil s fotografijami sebe in olupljene banane v warholovski maniri, Frank Gehry pa bo ob odprtju razstave leseno ogrodje ovil z zanj značilnim valovitim ovojem, tokrat izdelanim iz gline). Lahko bi dejali, da je arhitektura v svojem najbolj temeljnem pomenu grajenega objekta najmanj prisotna. Tako je pravzaprav želel tudi Aaron Betsky. To je torej razstava mikromodelov, ki lahko pomagajo pri oblikovanju prave arhitekture, in razstava oblikovanj novih orjaških metamest, katerega gradniki bi utegnili imeti obliko več kot tisoč metrov visokih stožcev, v katerih so funkcije klasičnega mesta nanizane v mnogo etažah.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje