Začelo se je z gostinskimi lokali, ki so takoj začeli premeteno oglaševati, da so v njihovih prostorih t. i. "pokestops" - virtualne postaje, kjer se lahko igralci opremijo s pripomočki na lov na pokemone, kar je seveda osrednja dejavnost nove, horunsko priljubljene igre Pokémon Go. V ZDA so to zdaj posvojili tudi muzeji: v imenu prodajanja vstopnic so galerije v velikih mestih od Los Angelesa pa do New Yorka velikodušno sprejele "trenerje" pokemonov v svoje prostore.

Za ilustracijo: samo v ZDA mobilno aplikacijo z igro Pokémon Go, ki je izšla na začetku tega meseca, zažene 26 milijonov igralcev. Igra, ki je dostopna v 25 državah, tudi pri nas, lov na virtualne pošasti preseli v realni svet, ki ga kombinira z računalniškimi grafikami.

Ker so t. i. postaje "pokestops" praviloma locirana na zanimivih točkah (ob spomenikih, markantnih grafitih, naravnih znamenitostih), je razumljivo, da jih je cel kup razpršenih tudi na vhodih ali v notranjosti velikih muzejev. V newyorškem muzeju MoMA sta, denimo, dve postaji - ena takoj na vhodu, ki jo lahko igralci dosežejo tudi, če ne vstopijo v zgradbo, druga pa v notranjosti.

Lovcev na pošasti ne odganjajo
V philadelphijskem Muzeju umetnosti je postaj kar osem. Ustanova je namreč "zavezana konceptu ustvarjalne igre", kot je to formulirala njihova predstojnica za digitalno trženje, ki je pomagala celo organizirati srečanje pokemonašev v muzeju (po principu "plačaj, kolikor želiš" pri zaračunavanju vstopnine). Ideja ni bila v tem, da bi z igralci ogromno zaslužili, pač pa, da bi "pritegnili obiskovalce v terminu, v katerem je sicer v muzeju manj ljudi".

Ideja je nemudoma obrodila sadove: obisk muzeja je bil v času srečanja za 13 odstotkov višji kot teden dni prej, za 25 odstotkov višji od istega tedna pred enim letom in za 37 odstotkov višji od povprečnega obiska v prvem četrtletju letošnjega leta.

Ne zamenjujmo jih z "resnimi" obiskovalci
Seveda pa pozorni ljubitelji umetnosti, ki pridejo v muzej zato, da bi uživali v njegovi zbirki, niso čisto enak tip obiskovalca kot "zombiji s pametnimi telefoni", kot jim nekateri neprijazno pravijo, ki tavajo po hodnikih, osredotočeni zgolj na dogajanje na svojih malih zaslončkih. Je umetnost zanje samo kulisa, pred katero se dogajajo "pomembne" reči?

Chessia Kelley iz philadelphijskega muzeja ni tako črnogleda. "Številni igralci so v vsaki sobi ostali več minut, da bi videli, kaj vse lahko poberejo, preden so nadaljevali proti naslednji postaji," je pojasnila za The Guardian.

Kaj pa pri nas?
Čeprav se zdi, da slovenski muzeji in galerije še niso z obema rokama pograbili priložnosti za trženje s pomočjo nove mode, pa se tudi na tem področju stvari premikajo: iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije so poslali prizore mladih na zelenici pred svojo stavbo, in celo pokemona, ki ga je nekdo zasačil na stalni razstavi muzeja.

Muzejska kolateralna škoda
Nekateri muzeji že razmišljajo, kako drugače lahko novo gibanje obrnejo sebi v korist. Morikamijev muzej in japonski vrt na Floridi, denimo, skuša izpostaviti temo kulturne navezave: Pokémone je leta 1995 ustvari japonski razvijalec iger Satoshi Tajiri. "Zdelo se nam je, da imamo neposredno kulturno vez z japosko franšizo," je potrdila predstavnica muzeja v katerem je kar 15 "pokestopov". "Naš obisk je od začetka aplikacije narastel. Ljudje prvič pridejo igrat Pokémon Go, pozneje pa se vrnejo zaradi izkušnje - da bi lahko "polovili vse" v slikovitem ambientu japonskih vrtov". (A stampedo ima seveda tudi svoje temne plati: muzej je na svoji strani na Facebooku nedavno s karajočim svarilom objavil slike potacanega vrta, pokracanih klopc in celo drevesa, v katerega je nekdo vrezal 'Skupina Valor je bedna'.)

V muzejih holokavsta aplikacijo vseeno zaprite
Muzej holokavsta v Washingtonu je lastnike igre, podjetje Niantic Labs, že prosil, naj umaknejo "pokestope" z njihove parcele, češ da ljudje ne bi smeli biti v skušnjavi, da se v muzeju holokavsta ubadajo z igrico. "Igranje Pokémon Go na prostoru, ki je posvečen spominu na žrtve nacizma, je skrajno neprimerno," je podčrtal predstavnik muzeja. "Spodbujamo ljudi, naj uporabljajo svoje telefone v zvezi z vsebino muzeja. Tehnologija je lahko sijajen pripomoček za učenje, ampak tale igrica ne spada v kontekst našega izobraževalnega poslanstva." Podobno držo je zavzelo vodstvo pokopališča Arlington v Washingtonu ter seveda državnega muzeja Auschwitz-Birkenau na Poljskem.