Oglas
Kot arhitekt praktik Dušan Grabrijan (1899-1952) slovenskega grajenega okolja ni zaznamoval. Zaznamoval ga je posredno, kot publicist, profesor in kot tisti, ki je pomagal na prakso k vélikemu guruju modernistične arhitekture poslati več slovenskih arhitektov, Plečnikovih diplomantov. To vlogo je Grabrijan opravljal prek znanstva z arhitektom hrvaško-bosanskega rodu Jurajem Neidhardtom, ki je bil dobri dve leti in pol asistent pri Le Corbusieru. Vez Grabrijan-Neidhardt je zaslužna tudi za to, da najdemo v arhivu Arhitekturnega muzeja Ljubljana (AML) danes tudi nekaj izvirnih Le Corbusierovih del. O teh skicah in o drugih z Grabrijanom povezanih temah je na muzejskem večeru z naslovom Korespondenca arhitekta Dušana Grabrijana govoril Bogo Zupančič, kustos AML za novejšo slovensko arhitekturo.
Le Corbusierovi zaznamki in skica črnkeZapuščina Dušana Grabrijana je ena najbogatejših v AML-ju, njegova korespondenca, katere del je do 19. decembra na ogled v AML-ju, pa obenem predstavlja le manjši del te celotne zapuščine, ki priča o bogatem strokovnem, znanstvenem, kulturnem in družabnem življenju arhitekta, ki je leta 1924 diplomiral pri Jožetu Plečniku in ki se je pozneje kot štipendist francoske vlade izpopolnjeval na École National Supérieure des Beaux Arts v Parizu. Grabrijanova korespondenca obsega več kot tisoč pisem, razglednic, dopisnic, telegramov in raznih prilog, ki jih je arhitekt prejel od sredine dvajsetih do svoje nenadne smrti leta 1952. Prek te korespondence je Grabrijan prejel tudi maketo knjige Urbanisme iz leta 1924 z Le Corbusierovimi korekturami, ki jo je arhitekt Milan Sever verjetno leta 1934 poslal svojemu prijatelju Grabrijanu v Sarajevo, ter izvirna skica črnke, ki jo je Neidhardt poslal leta 1936 Grabrijanu kot zahvalo za njegovo pomoč pri Neidhardtovi razstavi v Sarajevu.
Diseminator modernističnih idej
Dušan Grabrijan s Sarajevom ni bil povezan le prek Neidhardta. V Sarajevu je po vrnitvi z izpopolnjevanja v Franciji tudi sam deloval. Najprej je sicer delal na gradbeni direkciji v Ljubljani, nato pa na gradbeni direkciji v Sarajevu, kjer se je leta 1930 zaposlil na srednji tehnični šoli. Leta 1945 se je Grabrijan vrnil v Ljubljano in na oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete v Ljubljani kot izredni profesor predaval osnove projektiranja in zgodovino arhitekture. Grabrijan je projektiral le malo, veliko bolj se je posvetil pedagoškemu, znanstvenemu ter strokovno-publicističnemu delu. V tem smislu so zanimiva njegova besedila, ki iščejo povezave med orientalsko, bosansko in makedonsko na eni ter moderno funkcionalistično arhitekturo na drugi strani.
Grabrijan je venomer iskal nove poti v arhitekturi in bil je prvi slovenski modernistični arhitekt, ki se ni zavezal arhitekturni praksi, ampak predvsem širjenju modernističnih idej. V tem smislu je posebnega pomena njegovo posredništvo pri pošiljanju slovenskih arhitektov na izpopolnjevanje k Le Corbusieru. Teh Grabrijanovih zaslug bi se morali bolj zavedati, kajti o pomenu tega dela govori tudi to, da je bilo - če odmislimo Francoze in Švicarje - med praktikanti v znamenitem biroju na ulici Rue de Sevres v Parizu največ ravno Slovencev, in sicer devet.
Grabrijanova zapuščina v AML-ju je zaradi obsega in kompleksnosti gradiva dolga leta čakala na začetek strokovne muzejske obdelave. Muzejsko obdelan je za zdaj le del zapuščine, predvsem korespondenca, ki so jo v zadnjem letu popisale in uredile kulturne mediatorke Univerze za tretje življenjsko obdobje.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje