priskrbel dovolj toplote za prihodnje mesece. Od kod izhaja praznovanje in kako je bilo v zgodovini upodobljeno?

Z nastopom poletja se začnejo dnevi krajšati in noči daljšati, kar je imelo v tradicionalnih družbah močan pomen, še posebej v tistih severnih, kjer sonca in toplote ni na pretek. Zaradi tega je bilo praznovanje kresne noči zelo pomembno, saj so želeli z njim pomagati ohranjati sončno toploto.

S prižiganjem kresov na hribih, čim bližje nebu, so namreč želeli soncu priskrbeti dobolj sonca in toplote, da bi lahko še naprej svetilo. Vsaka mitologija ima svojo različico, prav tako pa se med kulturami razlikuje tudi točen dan praznovanja, ki je nekje med 20. in 24. junijem, čeprav danes štejemo za začetek poletja oziroma poletni solsticij 21. junij.

Sonce na nebu za nekaj dni obstane
Beseda solsticij sicer izhaja rimske sol (sonce) in sistere (stati na mestu), saj je to točka, ko je videti, da Sonce zaradi spremembe gibanja na svoji najbolj severni (oziroma južni) točki navidezne poti okoli Zemlje obstane. In ker to traja različno število dni, se razlikujejo tudi praznovanja.

Nekoč Kresnik, v krščanstvu Janez Krstnik
Kot rečeno, traja praznovanje še iz poganskih časov, krščanstvo pa ga je prikrojilo svojim potrebam, kar velja tudi za zimski solsticij, oziroma božič. Na kresno noč polovico leta pred rojstvom Jezusa, naj bi se namreč rodil Janez Krstnik.

V slovenski tradiciji pa je poznan Kresnik kot sin ognjenega boga, ki je podedoval svetlobo, toploto in ogenj, po nekaterih pripovedih pa je tudi mitski knez Slovencev. Prav tako velja tudi za boga gromovnika, s čemer naj bi ustrezal slovanskemu bogu groma Perunu. Prav tako pri nas poznamo tudi kresnice, ki se udeležijo kresovanja pred 24. junijem, in bi bile lahko prvotne Kresnikove svečenice.

S praprotjo se lahko pogovarjamo z živalmi
Najbolj popularna legenda, ki se veže na najdaljšo noč, pa je še vedno, da je to čas, ko se lahko pogovarjamo z živalmi, če si damo v žep praprotno seme. Po nekaterih različicah pa postanemo celo nevidni.

Sen kresne noči vir največjega navdiha
Najbolj znana obdelava kresne noči v literarni zgodovini je nedvomno Shakespearov Sen kresne noči (ca. 1595), ki velja tudi za enega prvih izletov v domišljiske in nezavedne svetove v novem veku. Tam se na kresno noč na gozdni jasi, ki ji gospodarita vilinski kralj Oberon in kraljica Titanija s svojimi vilinci in palčki, skupaj z mojstri rokodelci znajdeta dva para, Hermija in Lisander, ter Helena in Demetrij.

Prva dva sta zbežala v izogib Hermijini poroki z Demetrijem, ta pa se jo odpravi iskat, že pred tem pa je zapustil vdano Heleno, ki se prav tako odpravi na pot.

Oberonu, ki se zaljubljenci smilijo, naroči škratu, naj razreši njihove težave s čarobnim sokom, s katerim s bodo zaljubili v prvega, ki ga bodo videli, ko se zbudijo. A načrt ne uspe kot predvideno, tako da se rodi velika komedija zmešnjav.