V SNG-ju Drama Ljubljana so v okviru programa nedeljskih glasbenih večerov Drama Akustika pripravili Festival slovenskega šansona, ki ga od leta 2001 pripravlja Prvi program Radia Slovenija. Na prireditvi, kjer se je predstavilo 15 šansonjerjev, pa so podelili tudi Ježkovo nagrado za posebne dosežke ali opus del na področju žlahtnega humorja, satire v tistih umetniških zvrsteh radijske in televizijske ustvarjalnosti, ki sledijo tradiciji Ježkovega duha. Nagrado je letos prejel scenarist, režiser, kolumnist in satirik (pa če mu je to všeč ali ne) Marko Radmilovič.

Najprej seveda čestitke za nagrado!

Hvala!

Gre za nagrado za izvirne dosežke, ki sledijo tradiciji Ježkovega duha. Kako ti dojemaš to tradicijo? Kako ti danes "bereš" Ježka?

Hvala za čestitke. Ježka berem bolj slabo. Oziroma ga že nisem nekaj let. Kot najstnik sem sodeloval v nekem recitalu ali predstavi, ki je imela za osnovo njegovo poezijo. Drugače pa …Ježek ima, kot vsak veliki mož ves razpon sledilcev … od občudovalcev do raziskovalcev preko kritikov. Mene osebno, če že, fascinira njegovo življenje. Čisto življenjska zgodba kot taka in noro razmerje med duhovnim vitalizmom in telesno betežnostjo … tisti, ki so ga poznali, na radiu jih je bilo ob mojem prihodu še kar nekaj, so razlagali, kako je bil ves čas bolan, a odseva bolezni ni zaslediti nikjer v njegovem delu. To me fascinira … jaz bi bil tudi ta, zdaj ko mi v zrelih letih zdravje kdaj pa kdaj ponagaja. Žal sem jokica in hipohonder.

Frane Milčinski - Ježek je eden tistih žlahtnih satirikov, ki te ne more pustiti ravnodušnega; ali ti je njegov humor všeč ali pa ne! Sam vem, da mi kot mulcu ni bil niti najmanj všeč. Da sem ga začel ceniti šele mnogo pozneje. Verjetno ga nisem niti razumel. Pa vseeno; kako je nate vplival Ježek?

Veš, kaj sem nekoč naredil … napisal sem filmski scenarij za Kekca 4. Resno zadevo. Na filmskem skladu, ali kaj je že to danes, je še vedno v raznih fazah postopka, včasih pride produkcija malo bližje, včasih je daleč, potem je nemogoča. Tako pač. No, in ko sem se pripravljal na pisanja, sem seciral najboljšega Kekca, se pravi enko, za katerega je scenarij napisal Ježek. In tam sem ga v bistvu spoznal. Vprašal pa sem se preprosto, kako je mogoče, da več kot pol stoletja star, obskuren slovenski film še danes nažge vse hollywoodske milijonske produkcije. Ker seveda še danes vsi slovenski (pa ne le slovenski) otroci gledajo Kekca ena kot zmešani. Literarna niti filmska teorija mi nista ponudili nekih odgovorov, zato sem moral sam. In sem prišel do hecne ugotovitve, ki je najbrž napačna, a sem vseeno na njeni osnovi zasnoval tudi svoj scenarij. Ježkov svet je enostaven. Liki so enostavni, črno-beli … hočem reči, da je dobro dobro in zlo je zlo. Ni vmesnih nians, ni sivine in takšna neposrednost je otrokom blizu. Ježek v Kekcu ne poskuša biti pametnejši, kot so otroci, ne poskuša uveljavljati intelektualne prevlade nad njimi. Ježek je otrok, vsaj v Kekčevem primeru in enostaven boj dobrega in zla, zajet v tej ekranizaciji Kekca, se mi zdi, da je osnova njegovega uspeha. Zdaj; ali je Ježek delal to zavestno ali instinktivno, ni pomembno.

Pustiva Frana Milčinskega - Ježka lepo ob strani. Zanima naju Marko Radmilovič in njegovo dojemanje humorja, satire. Kaj je zate žlahten humor? In kdaj humor preide v satiro?

Najprej se ne dojemam kot satirika. Takšen naziv že prinaša nekakšno družbeno odgovornost. Prostovoljec v duhovni pokrajini slovenstva … Jaz pač pišem, in ker mi to še plačajo …, toliko bolje. Nimam izdelanega dojemanja o tem, kaj in kako pišem, ker se mi zdi, da je to bližnjica do doživljanja samega sebe kot nekaj grandioznega. Moj ego je mičkeni. Ali je to satira ali ne??? Pred leti so bili satiriki ustvarjalci, ki so oponašali politike in se iz njih delali norca. Jaz nikogar ne oponašam, v bistvu, kar počnem, je le to, da opisujem življenje, kot ga živimo. Žal oziroma na srečo ima to življenje ogromno zabavnih, celo smešnih trenutkov. Jaz opozarjam na njih, če je

to satira, pa bodi. Žlahtni humor pa me malo spominja na žlahtno plesen. Videti je grozljivo, izboljša pa okus.
Satira se vselej giblje nekje na robu družbeno sprejemljivega. Kje so meje, katerih satirik ne sme nikoli prestopiti? Kako si ti postavljaš svoje meje?

Mej si ne postavljam. Dobro, nekaj so meje dobrega okusa. Osnovna olika in te stvari. Čeprav sem nekoč napisal "kurac!". Takrat, ko je Rado Pezdir gromoglasno zapustil slovensko politično sceno. Odšel je z "boli me kurac"!. In sem jaz potem to analiziral, seveda pa se nisem mogel izogniti penisu v povedi. Drugače pa osnovne zadeve. Ne žalim ljudi, nastavljam drugo lice … običajne katoliške zadeve.
Novinarska kolegica Ranka Ivelja je ob neki priložnosti dejala, da satira potrebuje veliko ustvarjalne svobode; če je nima, se stopi v medlosti. Bi se strinjal? In koliko ustvarjalne svobode si ti sam dopuščaš?

Če hočeš razumeti svobodo, moraš izkusiti nesvobodo. Jaz je v svojem delu nisem nikoli. V življenju pač, pri delu pa (še) ne. Nič od znamenitih novinarskih sintagem, cenzura, samocenzura in podobno. Nikoli v več kot dvajset let trajajočem pisanju mi ni nihče rekel: "Tega ne bomo objavili" ... ali kaj podobnega. Pa sem pisal še globoko v nedemokratičnem sistemu. Mogoče pišem premalo provokativno? Mogoče bi moral več o udbi? Mogoče pa je moj "nesmrtnoresno" pogled na svet iz mene naredil malo dvornega norčka, ki ga nihče ne jemlje resno. Se pravi; omejitve svobode so za resne ljudi, mi, ki se kdaj pa kdaj pohecamo, pa smo za svobodo neškodljivi. Hočem povedati – če že … satira zgolj podčrta svobodo, ne more pa je omejiti, po analogiji, da tudi svoboda ne omejuje satire. Nekako tako.

Satiro že kot po pravilu povezujemo s politiko in govorimo o politični satiri. Pa lahko satira preživi tudi brez politike. In nasprotno: kaj bi politika brez satire?

Si opazil, da ni več političnih vicev?

Ja, zanimivo!

Ker politični vici so politična satira, ki je dejansko smešna. Saj je to že v teoriji uveljavljeno dejstvo, da satira cveti v nedemokratičnih okoljih lažje kot v demokratičnih. Tudi logično je tako … mogoče bi morali natančno izmeriti količino in nivo slovenske satire, da bi dobili količino in nivo slovenske demokracije. Mogoče bi to morali storiti sociologi … namesto da ustanavljajo stranke. Drugače zna biti politična satira precej duhamorna. Ker, vsaj s slovenskih politikov se ni mogoče bolj norčevati, kot se že oni norčujejo iz samega sebe. Da pa satira vpliva na politiko??? To upanje sem že zdavnaj opustil. Ti veseljaki imajo namreč izjemno debelo kožo. Po moje se ne sekirajo niti malo, če se kdo dela norca iz njih in njihovega dela. Še več; imaš ustvarjalce, ki gojijo nekakšen domačinski humor, kjer so politiki prikazani kot dobrodušni nerodneži … Tak humor političnim ekipam zgolj pomaga pri cementiranju njihovih položajev. Hočem reči, da politična satira večkrat opravlja ravno nasprotno vlogo od tiste, za katero je bila izumljena.
Vem, da se različni ljudje različno odzivajo na satiro. Imaš kakšne slabe izkušnje? Morda s kakšno "nedotakljivo osebo"?

Nobenih slabih izkušenj. No, kakšne normalne zadeve, kakšni sovražni komentarji na družabnih omrežjih, kakšni nizkotni napadi v časopisju, spletnih portalih. Običajne stvari. Mislim, ni logično, da si jaz jemljem pravico soditi o vsem in vseh, potem pa bi se pritoževal, če kdo drugi nad menoj uveljavi isto pravico.
Kaj pa dobra izkušnja? Se je našel, recimo, kakšen politik, ki je dobrohotno sprejel tvoje satirično pisanje?

Enkrat mi je neki visoki politik, ki takrat to še ni bil, v televizijskem dvigalu dejal, da so Zapisi edina reč, ki jo posluša na radiu. Ker zadnje čase uporabljam stopnice, je težko verjetno, da se bo kaj takega še kdaj ponovilo.
Obstaja morda kakšen skupni imenovalec, na katerega bi lahko zvedli tukajšnje domorodne nedotakljive?

A so še nedotakljivi? Mogoče v pravosodnem smislu, čeprav jih tudi tam zmanjkuje, znotraj javnega diskurza pa mislim, da nobenih. Oziroma so upravičeni do statusa nedotakljivega. Si težko predstavljam junaka, ki bi se spravil na Slavoja Žižka, recimo. Kar me čudi, je to, da niti Tina Maze nima statusa nedotakljive. Zdaj pa ne vem, ali to govori o odprtosti družbe ali o faušiji. Menim ravno nasprotno; mediji se v pomanjkanju nedotakljivih vtikujejo tudi v tiste, ki so sicer z maslom na glavi, ampak so nezanimivi. Hočem povedati, da je odličen medijski posel, da najprej nekoga narediš za nedotakljivega, nato pa ga sesuješ. Mene te stvari ne zanimajo. Nočem nikogar sesuti, spravljati pred sodišče, mu onemogočiti kariero. Jaz nisem medijski sotrudnik, ki je regulator družbenega dogajanja. Če sem že lahko malo neskromen, se imam bolj za kronista časa.
Bolj je družba demokratična in odprta, več svobode govora, pa tudi smisla za ironično distanco premore. Tako nekako bi naj bilo. In tako je dejala tudi včerajšnja sovoditeljica podelitve nagrade Miša Molk, ko je bila še varuhinja pravic gledalcev javne televizije. Pa to res drži?

Ja, seveda. In ta izraz mi je zelo všeč, "ironična distanca." Mogoče malo učenjaško, ampak resnično. To in pa "srednjeevropska nonšalanca" so maksime, ki me vodijo skozi življenje. Svoboda govora je sicer kategorija, ki da lahko kršiti. Izmuzljiva reč in tudi ob zadnjih obtožbah medijskih sotrudnikov se zavzemam, da je to polje natančno in dosledno regulirano in da so posledično kršitve tudi preganjane. Ker če že vsi vemo vse o vsem in vsakem, ni nujno da to tudi flagrantno razglašamo naokoli. Sploh pa ker mediji (najin je ena častnih izjem) na tem kujejo dobiček. Ti standardi so pri medijski krajini včasih tako kršeni, da je posledično tudi naš poklic degradiran do nerazpoznavnosti.

Zapisi iz močvirja, iz katerih se redno oglašaš na Valu 202, so postali stalnica medijske krajine. Kako dolgo že ždiš v tem močvirju in kako se tam počutiš?

Ha, za zapise večina meni, da so iz močvirja zato, ker sem iz Ljubljane. To je tako tipično "ljubljanocentrično" razmišljanje. Ampak narava prav te dni kaže, da je lahko močvirje kjer koli. Žal. Če bi se letos oglasil s katerega koli konca Slovenije, bi lahko z mirno vestjo napisal "zapisi iz močvirja!" Močvirje je nastalo, ko je razpadla ekipa Sterga Erga. Marko Zorko je odšel najprej v Avstralijo, nato še umret, Miriam Možgan pa po kariero zunaj medijev. Ostal sem sam in enkrat je prišla na obisk k meni v Svečino duhovna voditeljica tovrstnih vsebin na Valu 202, Mija Škrabec Arbanas. Milo rečeno, okolica mojega domovanja še ni bila urejena in deževalo je en teden skupaj. Imela je dva predloga za ime moje glose, o tem, ali bi jo pisal ali ne, me sploh ni spraševala. Prvo ime je bilo Moto kultivator, tako sem izbral drugega. Bilo je, kaj pa vem, pred petnajstimi, šestnajstimi leti.

Imam občutek, da se nimaš namena iz tega istega močvirja nekako rešiti, ampak nasprotno: da se vanj vedno bolj pogrezaš. In da ti ta položaj prav ustreza. Imam prav?

Ja ... Včasih, ko moram pisati, mi je slabo. Fizično slabo. Potem je spet užitek, ampak postalo je del mene. Užitek in nadloga hkrati … recimo kot prebava. Ne vedno prijetno olajšanje, brez katerega pa ne moreš preživeti.

Ježkova nagrada je vendarle nagrada za satiro, toda ti nisi le satirik; si režiser, scenarist ... Kako preklapljaš med pisanjem, recimo, kolumn pa satiričnih besedil in scenarijev? Se temu ostremu peresu, sokoljemu očesu, smislu in neverjetnemu talentu za komično sploh lahko izogneš?

Saj si sam v podobni koži, pa približno veš, kako to gre. Nekaj je ljubi kruhek, nekaj je užitek, nekaj je muka. Kdaj pa kdaj me je groza, ko se pod kaj podpišem, kdaj pa kdaj sem vesel. Vedno, ampak res vedno, pa delam, kar koli že delam, z mislijo na poslušalce, gledalce, bralce. Vedno jih imam pred očmi (tudi zdaj) …, pa ne v smislu koketiranja z njimi, poglejte, kako sem lep, pameten in sposoben, temveč se res vsako sekundo svojega, recimo, temu "ustvarjanja" čutim odgovornega do njih. Ne le to da me, zaradi narave medija, skoraj neposredno plačujejo za moje delo, temveč se zavedam, da sem v posvečenem položaju, ko lahko vplivam na njihovo mnenje, dojemanje in konec koncev tudi na ravnanje. To je strahotna odgovornost, ki bi ji bil lažje kos, če bi lahko manj pisal, a kljub temu imel več denarja. Podobno kot sodniki. Da bi me zelo dobro plačevali, ker bi s tem zmanjšali možnost napake.