Vse to je bil Lucas Cranach starejši, umetnik, ki je od slikarstva, v katerem je še bilo čutiti poznogotski navdih, in prek 'visokega dvornega sloga', všečnega njegovim modrokrvnim naročnikom, prešel do propagandne renesančne umetnosti, s katero je podpiral verska in politična prizadevanja njegovega tesnega prijatelja Martina Lutra, ki je na današnji dan leta 1517 na vrata grajske cerkve v Wittenbergu pribil znamenitih 95 tez, s katerimi je utemeljil odcepitev od Rimskokatoliške cerkve.
Slikar in prebrisan podjetnik
Lucas Cranach st. se je kot slikar uveljavil že več kot desetletje pred Lutrovo shizmo. Prvič se pojavi na Dunaju okoli leta 1500, in sicer kot nekoliko impulzivni in ekspresionistični slikar, ki je pomagal utemeljiti tako imenovano donavsko slikarsko šolo. Šlo je za slikarstvo, ki je nastajalo pod vplivom humanističnih intelektualcev in za katerega so bili značilni verski prizori, postavljeni v realistično pokrajino in obdani z nebeško svetlobo.
Posel je Cranachu zares dobro stekel okoli leta 1505, ko je postal dvorni slikar saškega volilnega kneza Friderika Modrega. Z nastopom te službe se je začelo tudi obdobje portretiranja plemenitašev, s katerim si je Cranach ustvaril velik ugled in tudi veliko premoženje. Z denarjem je namreč vedno dobro znal in pozneje, ko je že delal tudi v protenstantskem duhu - to mu sicer ni preprečevalo, da ne bi še naprej sprejemal 'ugodnih' naročil iz 'sovražnega tabora' -, je imel veliko slikarsko delavnico, ukvarjal se je tudi z nepremičninskimi posli in z založništvom, imel pa je tudi licenco za trženje opojnih napitkov. Leta 1537 pa je postal tudi wittenberški župan.
Slikar protestantskih voditeljev
Pravzaprav ni povsem jasno, ali sta Cranach in Luter bila tega usodnega dne leta 1517 že prijatelja. Zagotovo pa sta bila že kmalu potem. Cranach je bil povsem predan Lutrovemu boju in njegov čopič je naslikal portrete vseh ključnih protestantskih voditeljev, med katerimi je več odličnih upodobitev Lutra samega, Filipa Melanchtona in saškega volilnega kneza Henrika. Za to portretno slikarstvo je značilna izredna natančnost - Cranach ne izpusti prav nobene podrobnosti -, slike pa zaznamuje resnobno in vzvišeno vzdušje, ki še podčrta plemenito poslanstvo naslikanih mož.
Prefinjena propagandna strategija
Lucas Cranach st. je v propagandno slikarstvo vnesel nekatere strategije, ki so ostale značilnosti propagandne umetnosti tudi še v dvajsetem stoletju, ki z vzponom velikih totalitarnih režimov pomeni tudi vrhunec politične propagandne umetnosti. Najpomembnejša strategija je antiteza, katere najznamenitejši primer je morda slika Zakon in evangelij (okoli 1551). Gre za dvojne prikaze trpljenja, ki ga povzroča nespoštovanje božjih zakonov, na eni in odrešitev, ki jo povzroči odprtost vernika za sprejemanje evangelija, na drugi strani. Cranach je tako upodobil bistvo protenstatizma, ki je sprejemanje božjega duha brez posredovanja institucionalizirane cerkve. Bistvena je osebna nastrojenost, pripravljenost na 'poboljšanje' in poslušnost Bogu.
Plodna zakona Lutra in Cranacha
Ravno toliko kot portretist se je Cranach v zgodovino umetnostne zgodovine vpisal tudi kot slikar golih žensk. Temu se ni odrekel tudi po začetku sodelovanja z Martinom Lutrom. Luter namreč spolnosti nikoli ni tabuiral in jo je razumel pravilno kot izvor novega življenja. Luter je menda tudi iskreno ljubil otroke, v zakonu z nekdanjo nuno Katharino von Bora, s katero ga je seznanil ravno Cranach, pa je imel šest otrok. Njihov boter je bil Cranach, ki je tudi sam imel več otrok. Najznamenitejši med njimi je slikar Lucas Cranach mlajši, ki je nadaljeval očetovo 'obrt', med potomci Lucasa Cranacha st. pa najdemo celo tako znamenita moža, kot sta J. W. Goethe in neustrašni letalec Manfred von Richthofen, znan tudi kot Rdeči baron.
Polona Balantič