'Skulirana' množica na Woodstocku resda ni podivjala, to pa je bilo tudi vse, piše Mark Hosenball. Foto:
'Skulirana' množica na Woodstocku resda ni podivjala, to pa je bilo tudi vse, piše Mark Hosenball. Foto:

Nehajte to nostalgijo ob 40-letnici koncerta, ki je bil moker, nagneten in prenapihnjen.

Mark Hosenball, Newsweek
Bill Clinton in Monica Lewinsky
Bill Clinton in Monica Lewinsky - afera, ki je veliko bolj zaznamovala Ameriko kot Woodstock, je prepričan Hosenball. Foto: EPA
Kljub protivojnim protestom se je vojna v Vietnamu nadaljevala tudi v 'poletju ljubezni'. Foto: EPA

"Nehajte to nostalgijo ob 40-letnici koncerta, ki je bil moker, nagneten in prenapihnjen," piše Mark Hosenball za spletno izdajo revije Newsweek. "Zbudite se, ljudje," opozarja. Za nekatere (tudi zanj, takrat 17-letnega maturanta) je bil namreč Woodstock velikanska, gomazeča, umazana zmešnjava. Razen če so vam všeč velikanski prometni zastoji, deževni nalivi, smrdeča prenosna stranišča, skoraj neužitna hrana in neorganizirane množice. Tistim, ki so jim šle te stvari na živce, pa niti dobra glasba ni mogla odtehtati vsega tega, dodaja.

Dobro, na festival jim je uspelo priti brezplačno in vzdušje velikanske množice, pa čeprav pomirjene zaradi THC-ja (in še marsičesa) v krvi, je bilo prijetno, strpno, celo stoično. Ali je bilo to vse, kar je sporočil Woodstock? Da se 500.000 ljudi, nagnetenih v blatni luknji, ni steplo, sprožilo nemirov in medsebojno uničilo? Je to, da ni izbruhnilo krvoločno nasilje, res tako velik dosežek?

Hosenball se po skoraj štirih desetletjih novinarske kariere Woodstocka spominja veliko redkeje kot številnih drugih dogodkov, ki jim je bil priča. Nanj in na ameriško kulturo in politiko nasploh je po njegovem mnenju bolj vplivala afera predsednika Clintona z Monico Lewinsky, pa kulturni in politični fenomen ob tragični smrti princese Diane ter izvolitev prvega temnopoltega predsednika Baracka Obame.

Svet se zaradi Woodstocka ni ustavil
Štirideset let kasneje Woodstock ostaja simbol upora proti avtoriteti, protestov proti vojni in tudi "gruvanja na kulske komade". Koncert v Bethelu v zvezni državi New York naj bi potekal tri dni, a je nato trajal štiri in se končal 18. avgusta. In postal eden izmed dogodkov, ki so najbolj zaznamovali poletje 1969. A, verjeli ali ne, takrat so se na svetu dogajale tudi druge stvari, piše Andrew Bast.

Vlada v Washingtonu, na primer, je oznanila trikratno povečanje tihotapljenja hašiša. Povpraševanje naj bi prihajalo od"hipijevskih tipov". 17. avgusta je v Mehiškem zalivu udaril orkan Camille in porušil večino obale zvezne države Misisipi. Umrlo je na stotine ljudi.

Na Severnem Irskem so avgusta 1969 izbruhnili nemiri, tamkajšnji parlament je zapisal, da ulsterska vlada "izvaja namerno politiko genocida katoliških prebivalcev". 18. avgusta je Severna Koreja drugič sestrelila ameriški helikopter, ki je preletaval njihovo ozemlje. Američane so posvarili, da lahko "vojna izbruhne vsak trenutek". Kaj pa predsednik Nixon? Tisti konec tedna je v Južni Kaliforniji igral golf.

Glasba pa ni odmevala samo na Woodstocku. Frank Sinatra je nastopil v čast astronavtom z Apolla 11, ki so se vrnili z uspešnega poleta na Luno. Seveda je zapel svojo klasiko Fly Me To The Moon. Elvis se je vrnil na odre v Las Vegasu, začel je serijo nastopov v hotelu z igralnicami International. Rodili so se trije prepoznavni obrazi trenutne ameriške popkulture: Matthew Perry, Christian Slater in Edward Norton.

V New Jerseyju, nedaleč stran od hipijevskega žura, so izbruhnili rasni nemiri. 200 Afroameričanov se je pod duhovnim vodstvom črnih panterjev spopadlo s policijo. V tem času je v kinih igral film Woodyja Allena Take the Money and Run.

18. avgusta je v Vietnamu umrlo več kot 20 ameriških vojakov, najmanj 600 je bilo ranjenih. Dotlej je tja prispelo že pol milijona ameriških vojakov, umrlo jih je 30.000. Do konca leta se je na ukaz predsednika Nixona domov vrnilo 35.000 vojakov, končuje Bast.

Nehajte to nostalgijo ob 40-letnici koncerta, ki je bil moker, nagneten in prenapihnjen.

Mark Hosenball, Newsweek