Francozi upajo, da bosta Pompidou in Metz, ki je s 127.000 prebivalci 28. največje mesto v državi, v zavesti ljubiteljev umetnosti (in seveda turistov) kmalu povezana tako tesno kot Bilbao in Guggenheimov muzej. Turisti se Metzu namreč praviloma ognejo ali pa se v njem ustavijo le mimogrede, na poti v toplejše francoske kraje, kot je prestolnica pokrajine Lorene. (Tudi zgodovina mesta ni najbolj vesela: stoletja sta si ga izmenjavali Nemčija in Francija; zaradi velikega priliva nemških prebivalcev po 1971 je Metz zapustil velik del intelektualne družbene smetane.)

Na prvi pogled Pompidou-Metz, katerega gradnja je stala 86 milijonov evrov, ni preveč podoben svojemu starejšemu pariškemu bratu - je pa res, da bo imel dostop do njegove obsežne zbirke umetnosti (približno 65 tisoč kosov). Novi muzej se namreč lahko med drugim pohvali z eno največjih razstavnih sten na svetu, ki so jo za prvo razstavo - Chefs d’oeuvre? (Mojstrovine?) - odstopili Picassovi mojstrovini Rideau de scène de parade. Inavguralna razstava sicer obsega okoli 800 del velikih umetniških imen 20. stoletja, kot so Georges Braque, Jackson Pollock, Vasilij Kandinski in Joan Miro. Vprašaj v naslovu naj bi obiskovalce spodbudil k razmisleku o tem, ali si najbolj občudovani slikarji 20. stoletja zaslužijo mesto ob boku slikarskih mojstrov prejšnjih stoletij ali ne.

Pompidou-Metz je s svojimi štirimi nadstropji in pet tisoč kvadratnimi metri razstavnega prostora po ocenah "testnih" obiskovalcev dovolj velik, da naredi precejšen vtis, a obenem dovolj kompakten, da je še obvladljiv v enem samem obisku. Muzej ne bo imel stalne razstave, pač pa bo celotno postavitev z novimi kosi iz pariškega depoja zamenjal po šestih mesecih ali enem letu. Cilj je, da ne bi sloveli le kot izpostava slavnejšega muzeja, ampak kot institucija z lastno identiteto.

Majhen korak za zgodovino, velik korak za Francijo
Že sam obstoj novega muzeja, katerega zaobljena zunanjost je koncept Japonca Šigeruja Bana in Francoza Jeana de Gastinesa, je znak, da se pariška miselnost počasi spreminja: še nikoli do zdaj ni kakšna tako ugledna institucija, kot je center Pompidou, posodila svojega imena "provinci". Direktor muzeja Laurent Le Bon priznava, da se je sicer močno centralizirana Francija očitno vendarle nečesa naučila na primeru muzejev Tate v Liverpoolu in Guggenheim v Bilbau. "Čeprav gre za tako preprosto reč, je za nas to prava mala francoska revolucija - načelna izjava, da velike in pomembne zbirke ne sodijo samo v Pariz."

In s tem proces decentralizacije sploh še ni končana: leta 2012 bo sam mogočni Louvre prav tako odprl regionalno vejo, in sicer v Lensu na severu države. To je zavesten poskus, kulturne regeneracije do zdaj malce zapostavljenih kotičkov države.

Hiša za smrkce
V Metz se bodo nenazadnje lahko zgrinjali tudi ljubitelji arhitekture: visoka in zračna zgradba priča o Banovih japonskih koreninah, New York Times pa je njeno futuristično zunanjost (bolj ali manj ljubeče) že primerjal s hišico za smrkce. Nad betonskim "podstavkom" se namreč dviguje nezakrit lesen obod, na vrhu zaprt z valujočo streho iz steklenih vlaken. Mimogrede, to arhitekturno čudo je od Pariza oddaljeno le uro in pol s hitrim vlakom TGV.