Le kje je arhitekt Philippe Samyn zagledal plešočo nosečo boginjo? Foto: EPA
Le kje je arhitekt Philippe Samyn zagledal plešočo nosečo boginjo? Foto: EPA
Notranjost nove stavbe sveta ministrov
Zasedanja v novem domu sveta ministrov naj bi se začela leta 2013. Foto: EPA
Simulacija notranjosti nove stavbe sveta ministrov
Zaobljene in neravne površine naj bi bile simbol vstopa žensk v politiko. Foto: EPA

Na javni razpis za izbiro načrta novega domovanja sveta ministrov se je prijavilo kar 48 arhitekturnih birojev. Komisijo - v njej so sedeli predstavniki belgijskega gradbenega urada, Mednarodne zveze arhitektov ter belgijski diplomati in diplomati držav članic Evropske unije - je najbolj prepričal načrt belgijskega arhitekta Philippeja Samyna, po katerem bo zrasla stavba, za katero je avtor načrta dejal, da naj bi njena oblika spominjala na plešočo nosečo boginjo.



Za bolj prijateljska zasedanja
Samyn je pojasnil, da ga je pri načrtovanju stavbe vodilo tudi načelo, da mora v sejne sobe dotekati obilica sončne svetlobe, kar naj bi politikom olajšalo naporno delo, v uradnih prostorih pa naj bi dnevna svetloba ustvarila tudi bolj prijazno in nenapeto ozračje.

Simbol evropske kulturne raznolikosti
Glavnemu avtorju ideje za novo stavbo sveta ministrov so pomagali uresničiti partnerji iz Belgije, Italije in Velike Britanije. Da bi bila zgradba simbol združene Evrope, bodo kristalno steklo in lesene okvire za okna izdelovali v prav vseh članicah Evropske unije. Na ta način naj bi bila stavba "kulturna krpanka", v kateri bi se kot doma počutili predstavniki prav vseh držav članic najbolj razvite evropske politične zveze.

Domiselne pripombe kritikov
Priprave na gradnjo naj bi stekle že aprila 2006, zasedanja ministrov ter ministrskih predsednikov pa naj bi se v stavbo preselila šele leta 2013. Projekt je seveda spodbudil tudi glas kritikov Evropske unije, ki naj bi denar po nepotrebnem zapravljala za prestižne podvige.

Gradnja in oprema stavbe naj bi namreč stala okoli 200 milijonov evrov, del financ za dodatek k arhitekturno izredno pestri pokrajini sodobnega političnega središča v Bruslju pa bodo seveda prispevali vsi davkoplačevalci v EU-ju. Nekateri kritiki dragega gradbenega projekta so celo sarkastično pripomnili: "Če stavbo gradimo zaradi nedavnega povečanja števila članov EU-ja, ali bomo potem spet gradili, ko se nam bo pridružila Turčija?"