Solinarski praznik poteka ob prazniku sv. Jurija, zavetnika Pirana, obuja pa tradicijo nekdanjih prebivalcev mesta. Ti že stoletja živijo s solinarsko obrtjo in prav v času solinarskega praznika so Pirančani in prebivalci okoliških vasi nekoč odhajali v soline in tako odprli sezono pobiranja soli. Solinarstvo je bilo za mnoge družine ne le vir dohodka, ampak tudi način življenja, saj so na solinah preživele poletje. To 700-letno tradicijo predstavlja tudi Pomorski muzej, o katerem se je ob njegovi 70-letnici pozanimala Nataša Mihelič.

Muzej, katerega glavni domicil je palača Gabrielli, zgrajena sredi 19. stoletja tik ob piranskem pristanišču, je posvečen predvsem pomorski dediščini in na pomorstvo vezanim gospodarskim panogam celotnega slovenskega prostora. Muzej ima sicer tudi več predvsem tematsko fokusiranih dislociranih enot.

Slovenija je pomorska država in v okviru Jugoslavije je bila regionalna velesila
Pomen muzeja za Slovenijo je omenil tudi njegov direktor Franco Juri, saj je "po drugi svetovni vojni, po letu 1954, postala zelo pomorska država, v okviru Jugoslavije pa je bila regionalna velesila s svojim ladjarjem, Luko Koper, s svojimi šolami, fakulteto za pomorstvo. Skratka želel bi, da bi tudi muzej sledil tej ambiciji."

Leto 1954 je seveda pomembno zaradi podpisa Londonskega memoranduma 5. oktobra tega leta. Ta je začasno uredil vprašanje razmejitvene črte med Italijo in Jugoslavijo in končal obdobje velike napetosti, ko je grozil celo oboroženi spopad med državama. Podpisu memoranduma je sledilo intenzivnejše širjenje koprskega pristanišča, obenem pa tudi slovenskega ladjarstva.

Pomorski muzej poseduje zbirko pomorske arheologije, etnološko ribiško zbirko ter zgodovinsko, etnološko in umetnostnozgodovinsko zbirko pomorstva od srednjega veka do konca 2. svetovne vojne pa tudi nekaj edinstvenih eksponatov. Taka je na primer jadrnica Galeb, prvotno last baletnih plesalcev in koreografov Pie in Pina Mlakarja. Jadrnico sta zapustila muzeju, ki jo je obnovil in danes je znova plovna. Več o zbirkah in posebnostih muzeja pa sledi v nocojšnji oddaji Osmi dan.

Baragovo semenišče – desetletja nedokončana krožna zasnova
Zakonca Mlakar sta jadrnico Galeb kupila leta 1936, torej v času, ko sta vodila züriški balet. Prav tega leta pa so po načrtih Jožeta Plečnika začeli graditi tudi Akademski kolegij oziroma Baragovo semenišče. Stavba, v kateri delujeta Slovensko mladinsko gledališče in Pionirski dom s Festivalno dvorano, v enem delu pa je tudi študentski dom, je pravzaprav še danes 'škrbina'. Čeprav bi v tlorisu morala oblikovati krog, je bila dokončana le polovica krožne zasnove.

Tudi v smislu programske zasnove prvotna ideja, da bi za Bežigradom, na lokaciji nekdanjega pokopališča, zaživelo semenišče, ni bila uresničena. V nocojšnjem Osmem dnevu bomo tako med drugim slišali: "Vsi nekako vemo, da je bil Plečnik tako rekoč porinjen v to nalogo semenišča. Prej je imel drugačen program, ki se mu je odpovedal in je zastavil to krožno formo, ki je bila odgovor na temo samostana s celicami, z osrednjo kapelo in tako naprej. Ta zadeva je bila nedokončana zaradi vojne /…/, vendar je ta stavba monumentalna in vredna premisleka."

Vendarle kmalu krožna zasnova Baragovega semenišča?
Kmalu naj bi Baragovo semenišče vendar dobilo krožno zasnovo, ki jo bo dopolnil podolgovat objekt ob vhodu, ki naj v gabaritu ne bi zasenčil prvotnega objekta. Rešitev skupine arhitektov Mateja Vozliča, Denisa Hitreca, Tadeja Urha, Anje Rudof in Zale Babič predvideva tudi programsko izrabo prostora znotraj kroga. Z izvedbo izbranega načrta bo Slovensko mladinsko gledališče dobilo več sodobno opremljenih dvoran in prostorni foaje.

Sicer naj bi bila očitna distinkcija med Plečnikovo zasnovo in novo arhitekturo vhodnega objekta v gledališče, a naj novi historičnega dela ne bi preglasil. Pred tem objektom je predvideno še oblikovanje novega trga. Tudi s tem in pa s predvideno stanovanjsko sosesko z javnim parkom v neposredni bližini se bo ta predel Ljubljane na novo urbanistično definiral. Predvideni program sledi viziji nekdanjega ljubljanskega podžupana Janeza Koželja, to je širitvi mesta od centra navzven.

Kje bo SMG deloval v času prenove in dograditve, kakšna je predvidena časovnica, kakšen predviden proračun …? Več podrobnosti o projektu je zbrala Julija Vardjan Menkovski, avtorica prispevka v današnjem Osmem dnevu.

Umetnost Bogdana Borčiča v dialogu z drugimi slovenskimi umetniki
Ravno ta mesec se je poslovil slikar Gustav Gnamuš. Dočakal je še odprtje razstave Bogdan Borčič: Slika in prostor (Prepletene sekvence) v Koroški galeriji likovnih umetnosti (KGLU), na kateri je zastopano tudi njegovo delo. Pred nekaj leti je kustos in muzejski svetnik KGLU Marko Košan o Gnamuševem delu med drugim zapisal: "Občutljive slike so večkrat naletele na nerazumevanje in tradicionalistično recepcijsko blokado (kot pove tudi sam), čeprav se je dejansko v iskrenem spoštovanju do vseh razsežnosti vidnega (in očesu nevidnega, a evidentno prisotnega) sveta, ki ga je vizualna umetnost sposobna ujeti v svoje dejavno polje, pomaknil do meja slikovnega učinkovanja "absolutne" podobe. S suverenim vztrajanjem, ko se je odrekel slehernemu oportunizmu, izkazuje etično držo, ki domala nima primerjave v slovenski umetnosti."

Omenjena razstava umetnost Bogdana Borčiča postavlja v dialog z več umetniki, s katerimi si je izmenjeval ideje, z njimi tudi sodeloval in s katerimi ga povezujejo nekatera skupna iskanja. Razstava je nastala ob aktualni desetletnici Borčičeve smrti. Čeprav rojen v Ljubljani, je Borčič od leta 1980 živel in ustvarjal v Slovenj Gradcu in tamkajšnja galerija hrani tudi obsežnejšo zbirko (več kot 300 enot) njegovih del. Aktualna razstava jih na ogled postavlja več kot 50. Razstavo je obiskal Boštjan Jurečič in jo pospremil z nekaj refleksijami.