V zgradbi, kjer je v treh nadstropjih urejen ne posebej prostran muzej, so bile nekoč skladovnice banan. V muzeju naštejejo približno 200.000 obiskovalcev letno, vstop vanj pa v nasprotju z večino (večjih) londonskih muzejev ni brezplačen.

Zadnjih šest let je direktor muzeja londonski arhitekturni kritik in publicist črnogorskega rodu Deyan Sudjić. Zaslovel je kot pisec za časopis Observer, tj. nedeljsko izdajo časnika Guardian, pozneje pa je bil eden izmed ustanoviteljev mesečnika Blueprint in urednik revije Domus. 60-letni Sudjić (rojen v Londonu, študiral je v Glasgowu) je med drugim avtor številnih študij in knjig, tudi o arhitektu Normanu Fosterju in oblikovalcu Ronu Aradu.

Pomanjkanje razstavnega prostora, pa tudi nekoliko odročna lokacija, je vodstvo Oblikovalskega muzeja gnalo k iskanju novega muzejskega doma. Našli so ga v že desetletje zapuščeni in propadajoči zgradbi Inštituta Skupnosti narodov ali Commonwealth Institue, ki je na drugem, zahodnem koncu mesta, točneje na znani vpadnici Kensington High Street ali nedaleč od Holland Parka.

Commonwealth Institute je leta 1962 dograjena betonska ovalna zgradba brez oken, toda z veliko strešno betonsko kupolo, ki pa je oblikovana tako, da skozi njene robove v velikanski odprt trinadstropni prostor lahko priteka nekaj dnevne svetlobe. Ta sicer ne zmore povsem osvetliti središčnega prostora, ki ga med prvim in drugim nastropjem deli še zanimiv medetažni, tudi krožni otok. Malenkost konfuzna modernistična notranjščina je kot nalašč za muzej. Nekdanje odprte paviljone držav, vzniklih iz nekdanjih britanskih kolonij, bodo nasledili muzejske oblikovalske sekcije.

Mimogrede, ozračje v prazni betonski zgradbi Commonwealth Institute hitro spomni na nekdanjo jugoslovansko zunanjepolitično obsesijo, na neuvrščene; pri čemer so betonska konstrukcija, eksotični tloris in prostorska nefunkcionalnost pravšnje asociacije na stare čase in precej drugačno miselnost o globalnem političnem povezovanju. Tudi Britanci so torej imeli svojo "neuvrščeno" mantro. Še to. Nekdanji inštitut so med letoma 1962 in 2002 povečini res obiskovali le londonski osnovnošolci in se tam seznanjali s kulturnimi zanimivostmi iz Afrike in južne Azije. Druge vrste občinstva tja skoraj ni zahajala.

Prenova zgradbe bo trajal do leta 2015, ko naj bi po načrtih znanega angleškega superminimalista Johna Pawsona preurejen Inštitut za spoznavanje in sodelovanje med deželami v nekdanjem Britanskem imperiju zaživel kot nov londonski Oblikovalski muzej. Po napovedih bo tega lahko zelo udobno obiskalo več kot pol milijona ljubiteljev oblikovalskih dosežkov na leto.

Pawsonov načrt prenove v resnici predvideva le vgradnjo niza oken in preureditev strešne kupole ter preureditev notranjosti, kar je skoraj enako pospravljanju v duhu "ortodoksnega asketstva". Pri večkrat nagrajenem arhitektu to pomeni, da bodo železne ograje zamenjale tiste iz pleksistekla, vse stene bodo pobarvane na belo, po tleh bo položen svetel parket, komaj kakšna stenska dekoracija bo tudi iz svetlega lesa. Prenova bo "vseeno" stala 80 milijonov funtov. Veliko večino teh sredstev bo prispeval sklad, ki ga vodi 80-letni sir Terence Conran, britanski oblikovalec, restavrator, publicist, poslovnež, gradbinec in trgovec. Cornan, ki izhaja iz premožne družine, je bil eden od glavnih projektantov prenove nekdanjih pristaniških skladišč vzhodno od Tower Bridgea. Poslopje Shad Thames je spoštovani Londončan, ki je tudi sam diplomiral na ugledni oblikovalski akademiji Central Saint Martins, obnovil, ni pa ga želel preurediti in odprodati kot blok luksuznih stanovanj. Začetek londonskega Design Museuma je torej nadvse romantična poteza navdušenega mecena. Cornan je obogatel tudi kot lastnik številnih londonskih restavracij.

V zgodnjem četrtem nadstropju novega Oblikovalskega muzeja bo urejena stalna zbirka (ki vključuje tako slavno londonsko telefonsko govorilnico in ikonografski avtomobil mini kot tudi bogato zbirko pohištva, pa tudi puško kalašnikov, prirejeno za rabo v arktičnih razmerah), v nižjih pa bodo prirejali tematske ali avtorske razstave. Zgodovina razstav v muzeju oblikovanja (vseh vrst, od modnega do arhitekturnega, grafičnega in industrijskega) je zelo živopisna, pri čemer so te pogosto prikazovale tudi razvoj posameznih blagovnih znamk. Design Museum v Londonu je lani gostil razstavo, posvečeno razvoju Coca-Cole, spomladi pa razstavo oblikovalca čevljev Christaina Louboutina.

V Londonu je še nekaj manjših arhitekturnih muzejev, ki pa praviloma hranijo načrte in makete viktorijanskih in edvardijanskih stavb ter slavijo londonske stavbarje iz 18. In 19. stoletja. Te zbirke s sodobno arhitekturo ali z oblikovanjem nimajo neposrednih povezav.

Matjaž Ambrožič