Komisija, ki se ukvarja z vračanjem odtujenih umetnin, Sachsu ni dala prav; zdaj bo svoje poskušal doseči še po ustaljeni poti skozi nemški pravosodni sistem. Foto: Reuters
Komisija, ki se ukvarja z vračanjem odtujenih umetnin, Sachsu ni dala prav; zdaj bo svoje poskušal doseči še po ustaljeni poti skozi nemški pravosodni sistem. Foto: Reuters
Sachsovemu poslanstvu bi lahko načrte prekrižal tudi obstoj starega pisma, v katerem je njegov oče prijatelju napisal, da se mu zdi 50 tisoč (takratnih) dolarjev zadostna odškodnina. Foto: EPA

Peter je bil star le eno leto, ko so si nacisti na ukaz ministra za propagando Josepha Goebbelsa leta 1938 prilastili redko zbirko 12.500 plakatov, ki jih je hranil njegov oče Hans, zobozdravnik judovskega rodu. Danes je približno 4.000 teh plakatov, ki so se ohranili, v lasti nemškega muzeja. Vredni so najmanj 4,5 milijona evrov.

Hansa Sachsa so kmalu po zaplembi plakatov na zloglasno kristalno noč aretirali in poslali v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen, iz katerega je kmalu prišel živ, saj je njegovi ženi medtem uspelo dobiti vizum za odhod v tujino. Z družino so nato zbežali v Boston, plakate pa pustili za seboj. Gre za oglase za razstave, kabarete, filme in različne izdelke, nekaj pa je tudi takih s političnopropagandnimi sporočili. Eden izmed biserov zbirke je plakat za film Plavolasa Venera iz leta 1932, v katerem je igrala Marlene Dietrich.

Noče, da bi gnili v muzeju
4.000 ohranjenih plakatov danes (večinoma v skladišču) hrani berlinski Muzej nemške zgodovine. Sachs jih bo nazaj skušal dobiti pred sodiščem. "Menim, da bi bila kakršna koli drugačna uporaba plakatov boljša od tega, kot da že 70 let propadajo v muzeju, ne da bi ugledali dnevno svetlobo," je prepričan. Vodstvo muzeja se brani, da gre za celovit del zbirke, ki ga pri svojih raziskavah pogosto potrebujejo tudi akademiki.

Hans Sachs je odškodnino nekoč že dobil
71-letnemu Sachsu je prvi poskus vrnitve plakatov že spodletel, saj je leta 2007 t. i. Limbachova komisija odločila, da je muzej njihov zakoniti lastnik, saj je Hans Sachs v šestdesetih letih od nemške vlade zanje že dobil odškodnino. Sachsov odvetnik na to odgovarja, da je pokojnik denar (približno 50 tisoč dolarjev) sprejel le zato, ker je bil prepričan, da je zbirka uničena. V njegovo korist se nagiba tudi praksa: v navadi je, da se v zameno za povrnitev odškodnine prvotnim lastnikom raje vrnejo umetnine, če se te pozneje pojavijo.

A. J