Muzej sodobne umetnosti v Los Angelesu je nagrado, namenjeno ženskam, dejavnim na različnih poljih umetnosti, podelil fotografinji Annie Leibovitz. Ob tem je spregovorila tudi o svojem potovanju, ki ga je opisala v knjigi Pilgrimage.
Fotografinja, ki je v zadnjih desetletjih v fotografski objektiv ujela številne slavne osebnosti, rokovske zvezde in politike, je nagrado, ki so jo tokrat podelili sedmič, prevzela v torek na manjši slovesnosti v hotelu Regent Bevery Wilshirte na Beverly Hillsu. Zbranim je predstavila fotografije Niagarskih slapov in spregovorila o svojem nedavnem potovanju tja, ki ga opisala tudi v svoji novi knjigi z naslovom Pilgrimage (Romanje).
Nagrada ji, kot je dejala, veliko pomeni. "Prejela jo je skupina pomembnih ustvarjalk, zelo imenitna druščina," je povedala fotografinja in dodala, da se je fotografirati naučila prav v Kaliforniji. Leibovitzeva je v 70. letih preteklega stoletja, še v času študija na Umetnostnem inštitutu v San Franciscu, začela fotografirati za revijo Rollling Stone. Nato je fotografije objavljala še v revijah Vanitiy Fair in Vougue ter objavila več fotografskih monografij. Njene fotografije, objavljene v knjigi Pilgrimage, so trenutno razstavljene v Muzeju ameriške umetnosti Smithsonian.

Niagarski slapovi so jo rešili
Na potovanje po ZDA (in tudi do Niagarskih slapov) se je Leibovitzeva odpravila leta 2009, v času osebne, finančne in karierne krize po smrti partnerice Susan Sontag. Tudi na potovanju stvari niso šle po pričakovanjih: od doma so se odpravili prepozno, rezervirana hotelska soba je bila že oddana in ko je s hčerkami končno našla prenočišče, je razgled iz sobe kazal zgolj betonski zid. Ko opisuje izkušnjo, pravi, da je slapovi sprva sploh niso navdušili, a je opazila, da so očarali hčerke. Tako je stala z njimi ob slapovih in se počasi umirjala. "Lepota vode me je presunila," je povedala in fotografija, ki jo je posnela tisto jutro, se je znašla na naslovnici knjige.
"Sredi vsega, kar sem preživljala, je bila priprava te knjige izjemno naporna. A sem vztrajala. Nenehno so mi govorili, da mi knjiga ne bo prinesla denarja in da bi morala opustiti projekt, a sem ga zares želela narediti. Morala sem rešiti svojo dušo."
Kako negovati svojo ustvarjalnost?
Ko je bila Susan Sontag še živa, sta skupaj načrtovali izdajo knjige fotografij krajev, ki sta jih obiskovali. Naredili sta kup seznamov, kam bi si želeli iti. Leta pozneje je Annie Leibovitz spoznala, da to knjigo še vedno želi ustvariti, pa čeprav sama in z lastnim seznamom obiskanih krajev. Potovanje do Niagarskih slapov opisuje kot spiritualno potovanje, vsaj na začetku. Pomagalo ji je, da se je počutila mnogo bolje in jo na neki način rešilo, da se je premaknila v druge svetove, pravi.
Knjiga tako ne vsebuje zanjo značilnih portretov znanih ljudi. Kot pravi, si je s knjigo odgovarjala na vprašanje, kako lahko neguje svojo ustvarjalnost v času, ko je življenje vedno bolj kompleksno. Na celotnem potovanju po ZDA je fotografirala osebne in historične spomine. Obiskala je hišo Virginie Woolf, ki jo je Sontagova zelo cenila, fotografirala Freudov znameniti kavč, našla naslov zadnjega prebivališča Emily Dickinson, pastele Georgie O'Keeffe in televizijo, ki jo je pred štiridesetimi leti prestrelil Elvis Prisley, skrito v zaprašeni sobi v Gracelandu. Fotografirala je Darwinovo zbirko vzorcev, spalnico Eleanor Roosevelt, hišo Louise May Alcott in elegantni klobuk ter rokavice Abrahama Lincolna.
Zdaj v fotografiji prepozna tisto, kar je pomembno
Najbolj pa se je je dotaknil obisk Nove Mehike. "V času mojega odraščanja je Georgia O'Keeffe predstavljala veliko stereotipno idejo za ženske, a je nikoli nisem mogla popolnoma sprejeti". Ko je obiskala dom in studio umetnice v Abiquiuju, pa so jo presenetile solze. "Bila sem zelo čustvena. Ona je resnična. Nekako sem se vrnila v preteklost. Prvo spoznanje, ki me je prevzelo, je, kako malo človek potrebuje. Ona je imela svoj pogled. Svojo posteljo. Sama je naredila svoje pastele. Imela je glasbo - ljubila je glasbo. Imela je najboljše zvočnike! A ni imela veliko stvari."
Popotovanje je fotografinjo poneslo od Niagarskih slapov do parka Yelowstone. Pomagalo ji je, da se počuti bolje, a največja nagrada jo je čakala po tem, ko je končala knjigo: "Ko zdaj posnamem fotografijo, vem, ali v njej čutim romanje. Surovost. Preprostost. Našla sem to, kar je pomembno."