Nacionalni program za kulturo 2012-2015 bi sicer moral biti sprejet že v letu 2011, vendar pa so bile vmes predčasne volitve in zdaj smo v situaciji, ki je po oceni predsednika sveta Mirana Zupaniča nedopustna, saj vlada ne izvaja zakona o izvrševanju javnega interesa v kulturi. Zupanič v tem vidi na eni strani brezbrižnost politike do kulturne sfere, do dolgoročnejših strateških usmeritev in ciljev, in na drugi kulturno politiko kot svojevrstno gašenje v prvi vrsti finančnega požara brez jasne perspektive in vizije ter brez iskrenih prizadevanj, da se kulturi omogoči pogoje za obstoj in razvoj. Po njegovih besedah smo se znašli v položaju, ko je, predvsem zaradi finančnih rezov, področje kulture v stalni agoniji.

V. d. generalnega direktorja direktorata za ustvarjalnost na ministrstvu za izobraževanje, znanost kulturo in šport Barbara Koželj Podlogar je pojasnila, da je ekipa ministra Žige Turka od prejšnje prevzela delovno različico osnutka Nacionalnega programa za kulturo 2012-2015, ki obsega okrog 500 strani. Ker ne bi bilo smiselno vsako leto znova pisati poročil o tem, česar ni bilo mogoče izvesti, so se na ministrstvu raje usmerili k nacionalnemu programu za kulturo, kot ga je pred leti zasnoval Rudi Šeligo in ki je zastavljen kot strateški dokument.

Čemu program sploh služi?
Član sveta Mitja Čander je ob tem opozoril, da že ves čas obstoja nacionalnega programa za kulturo obstaja dvom, kaj naj bi program pravzaprav bil - predvsem strateški dokument ali pa tak dokument, kot sta bila oba do zdaj sprejeta nacionalna programa. Sam je zagovornik bolj strnjenega programa, še posebej v teh časih, ko so finančna sredstva tako negotova. Tako misli tudi članica sveta Meta Hočevar, ki meni, da je delovna različica gradiva petkrat predloga.

Zupanič je izpostavil, da sicer razume dileme ministrstva, kar pa ne more biti opravičilo. Opozoril je, da so omenjeno delovno gradivo pravzaprav pripravljale iste strokovne službe na ministrstvu, ki se z njim ukvarjajo zdaj. Argument, da ga ne morejo uporabiti, je po njegovem prepričanju prešibak in v resnici kaže na to, da politika ni zmožna artikulirati jasne volje, ko gre za razmerje do kulturne sfere, zato se skriva za množico besed. Po Zupaničevih besedah gre pravzaprav za tehniko izmikanja, ko politična volja nima nobenega afirmativnega razvojnega koncepta do kulture, ampak le ohranja neko zatečeno stanje.

Kulturni program na nacionalki kopni
Pod točko razno pa so člani sveta spregovorili o ogroženosti kulturnih vsebin na RTV Slovenija, kar je bila sicer točka 19. seje Nacionalnega sveta za kulturo. Kot je povedal odgovorni urednik kulturnega in umetniškega programa Andraž Pöschl, so morali za leto 2013 zmanjšati količino sprva predvidenih oddaj v vseh programih in uredništvih, nekaj so jih morali tudi ukiniti. Poleg tega imajo trenutno za produkcijo oddaj in filmov v letu 2013 na voljo pol manj sredstev, kot so jih imeli v letu 2008.

Člani sveta so se strinjali, da je tako drastično zmanjšanje sredstev na tem področju nesprejemljivo, Hočevarjeva pa je ob tem opozorila še, da so najbolj na udaru ravno oddaje, ki so najbolj avtorske in pri katerih sodeluje največ zunanjih sodelavcev.