Arhivsko društvo Slovenije, ki najboljše dosežke nagradi vsaki dve leti, je Aškerčevo nagrado za življenjsko delo namenilo Emi Umek za njeno strokovno delo, objave arhivskega gradiva in člankov, delo v arhivskih komisijah in vzgojo številnih mlajših kolegov. Aškerčeva priznanja pa so prejeli Aleksander Žižek za kritično objavo in prevod celjskih mestnih privilegijev ter Sonja Anžič, Damjan Hančič in Tatjana Šenk za delo, v katerem so pregledali delo županov, ki so Ljubljano vodili v zadnjih 500 letih, ob tem pa so pripravili razstavo in dve publikaciji.

Utemeljitve nagrade
"Prispevek Eme Umek ni močno vplival le na delo in razvoj v Arhivu Slovenije, temveč je bila vedno tudi tvorna sodelavka arhivskega društva, njena strokovnost pa je vplivala na razvoj celotne arhivske stroke. S svojim znanjem in izkušnjami, človeško toplino in skromnostjo je vse to nesebično in z veseljem posredovala tudi drugim, zlasti mlajšim kolegom," so v utemeljitvi nagrade zapisali pri Arhivskem društvu Slovenije, kjer so izpostavili tudi nagrajenkin delež pri vodniku po matičnih knjigah Pebulike Slovenije in župnijskih arhivih. Njena študija v uvodniku po matičnih knjigah je najtehtnejši prikaz njihovega razvoja na Slovenskem, začela pa je tudi popisovati urbarje, kar zdaj nadaljujejo njeni mlajši kolegi.

Pri društvu cenijo tudi njeno delo pri urejanju in popisovanju arhivskega gradiva, svetovanju pri pripravi podzakonskih aktov o popisovanju in delo pri komisiji za vračanje arhivskega gradiva na podlagi sporazuma med Republiko Avstrijo in Jugoslavijo iz leta 1923 in protokola iz leta 1958; za prizadevanja pri zadnjem ji je društvo podelilo tudi posebno diplomo.

Pot, ki je peljala do nagrade
Eva Umek je sicer diplomirala iz zgodovine in geografije, za diplomo pa je prejela študentsko Prešernovo nagrado. Kmalu po koncu študija se je zaposlila v takratnem Državnem arhivu LR Slovenije, kjer je ostala do upokojitve, med letoma 1984 in 1988 pa ga je tudi vodila kot njegova direktorica. Čeprav bi si zaradi svojega dela zaslužila že prej, je doktorirala leta 1990 z dizertacijo Erbergi in dolski arhiv, pišejo pri Arhivskem društvu.

Delo, razumljivo tudi laikom
Aleksander Žižek, ki v Zgodovinskem arhivu Celje vodi oddelek za starejše gradivo, je s svojo objavo in prevodom integralnega prepisa in potrditve celjskih mestnih pravic cesarja Karla VI. dogajanje v času od leta 1451 do danes približal tudi laičnim bralcem, ne le strokovnjakom, saj je 22 listin strokovno obdelal, prepisal, prevedel in težje razumljive odlomke tudi interpretiral. Kot menijo arhivarji, je tako delo svojega arhiva približal javnosti in populariziral arhivsko dejavnost.

Kaj je počelo 113 ljubljanskih županov?
Nestrokovnjakom pa je razumljivo tudi delo, ki so ga opravili Sonja Anžič in Tatjana Šenk, arhivistki v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, in Damjan Hančič, nekdanji arhivist v tej ustanovi. Delo so si razdelili po obdobjih, pri čemer je Hančič obravnaval obdobje od začetka 16. do začetka 19. stoletja, Anžičeva se je posvetila času od 19. stoletja do druge svetovne vojne, Šenkova pa je raziskovala obdobje socialistične mestne uprave do vzpostavitve ponovne mestne samouprave leta 1995. Prvi župan, čigar delo so obravnavali, je bil Janez Lanthieri, zadnja, katere županovanje je bilo pod drobnogledom, pa je Danica Simšič.

Gradivo, ki so ga dobili, so oktobra 2004 postavili na ogled v galeriji Kresija, ki so jo pospremili tudi z bogato opremljenim katalogom in zgibanko v slovenskem in angleškem jeziku. 113 ljubljanskih županov in njihovo delo so tako postali zanimivi in lažje dostopni za širši krog ljudi, zaradi česar se med njimi utrjuje zavest o pomembnosti arhivov in gradiva, shranjenega v njih, menijo arhivarji.