Glavno berlinsko postajo (Berliner hauptbahnhof) so 'požegnali' s pompoznim laserskim šovom, koncerti in množično mašo na prostem. Orjaška arhitektura biroja Gerkan, Marg & Partner je zrasla v bližini arhitektonsko nič manj velikopoteznega prenovljenega rajhstaga, njena največja posebnost pa je 321 metrov dolga steklena hala, pod katero se bodo ustavljali vlaki; kar okoli 1.100 naj bi se jih zvrstilo vsak dan. Prvotni načrti so sicer predvidevali še daljšo stekleno kačo in tudi nekaterim drugim prvinam izvirnega načrta so se investitorji kasneje odpovedali.
Postaja ni katedralaNajbolj očitna 'priredba' načrta je bila odpoved gradnji kupolaste strukture, ki naj bi prekrivala podzemno etažo postaje. Investitorji so jo nadomestili s preprosto ravno streho, kar je arhitekta Meinharda von Gerkana tako razburilo, da se je odločil celo za vložitev tožbe proti investitorjem, ki so tako grdo kršili njegovo voljo. Meinhard je sicer navdušeno napovedoval, da bo ubočena steklena konstrukcija pod površjem ustvarila pravi 'teater svetlobe in gibanja'. A direktor nemških železnic Hartmut Mehdorn se ne da. Medijem je pojasnil, da železniška postaja preprosto ni katedrala, zato ni odpoved postavitvi kupole nikakršno osiromašenje novega arhitekturnega čudeža v nemški prestolnici.
Drugi poraz biroja Gerkan, Marg & Partner
Arhitektom iz Hamburga tako že drugič ni uspelo berlinske arhitekturne krajine oblikovati po svojem okusu. Že pred leti so se potegovali za 'pravico' do preobrazbe stavbe nemškega parlamenta, a so izgubili boj z britanskim arhitekturnim zvezdnikom Normanom Fosterjem, ki mu je sloves odličnega arhitekta prinesel celo plemiški naziv. Norman Foster je stavbo arhitekta Paula Wallota nadgradil s stekleno kupolo in tako Berlinu podaril enega najbolj znamenitih primerov slogovnega eklekticizma postmodernistične arhitekture. Hamburški biro Gerkan, Marg & Partner je imel v mislih nekaj povsem drugega. Pred Wallotovo stavbo so hoteli postaviti jekleno ložo, sobana, namenjena plenarnim zasedanjem nemških parlamentarcev, pa naj bi imela steklene stene in naj bi tako omogočala 'nadzor državljanov' nad delom poslancev.
Spomenik nekega podjetja
Ne le glavni načrtovalci glavne berlinske železniške postaje, pač pa tudi drugi arhitekti niso nič kaj navdušeni nad varčevalnimi ukrepi investitorjev. Ti so varčevali 'na napačnih koncih' in to, kar naj bi bilo zares prestižni nemški arhitekturni projekt, je postal le spomenik nekega podjetja, ki je zanj vendarle moralo odšteti 700 milijonov evrov oziroma kar 200 milijonov več, kot so predvidevali prvotni izračuni. Ravno zaradi orjaške vsote porabljenega denarja kritiki opozarjajo, da investitorjem ne bi smelo biti pretežko odšteti še nekaj milijonov, ki pa bi jim zagotovili naziv mecenov zares preroške arhitekture.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje