Strata Tower, 42-nadstropna stolpnica, ki od nedavnega "krasi" britansko prestolnico, si je nominacijo - in nato še zmago - prislužila s svojo "golo vizualno grotesknostjo" in "slogom (električnega brivnika, op. n.) Philishave". Stavba, ki so jo hvalili kot revolucionarno na področju izkoriščanja energije vetra - vgrajene ima turbine, ki pridelajo osem odstotkov vse elektrike, ki jo stolpnica porabi - je premagala letos dokaj močno konkurenco, med drugim stavbo, ki je po besedah žirije podobna "ogromnim ritnicam" in avtobusno postajo, ki naj bi bila videti kot "kup želatine".

Direktor gradbenega podjetja Brookfield Justin Black priznava, da stolp Strata spada v poglavje, kot ji sam reče, "Marmite arhitekture" (namaz iz ekstrakta kvasa z zelo specifičnim okusom): bodisi jo ljubiš ali pa iz vsega srca sovražiš. No, žirija "priznanja" carbuncle cup očitno pade v drugo skupino.

"Stolpnica, ovešena z dekoracijo v slogu brivnika Philishave, je videti, kot da se je potegovala za vlogo v špici bondiade," je lakončno izjavil Ellis Woodman v imenu revije Building Design, ki nagrado podeljuje. Adam Jones, eden izmed tistih, ki so stolp nominirali, dodaja: "Včasih sem živel južnem Londonu in deloma sem se preselil tudi zato - in sploh se ne šalim - ker mi je bilo ob pogledu na stolp Strata vsak dan rahlo slabo."

Genijalno zlobni ...
Priznanje dvomljivega ugleda, ki so ga letos podelili že petič, je bilo zamišljeno kot nekakšna protiutež sloviti Stirlingovi nagradi, ki jo podeljuje Kraljevi inštitut britanskih arhitektov. Carbuncle cup je vsako leto deležen večje pozornosti medijev in javnosti; arhitekturni kritik Stephen Bayley je zapisal celo, da je tukaj vpletena "višja stopnja inteligentnega sodelovanja" kot pri izbiri Stirlingovega nagrajenca.

V širšem izboru za pokal se je znašlo 31 stavb, ki so jih s "pogosto poetičnimi izlivi besa" nominirali bralci Building Designa. Pisarniški kompleks Cube v Birminghamu je neznani komentator, denimo, opisal kot "štorast bež okras, ki ga tvoj oče kupi mami za rojstni dan, ker misli, da je uglajen, medtem ko ona v njem vidi kup kiča, kakršen zares je."

Nepotrebno kruto izživljanje?
Odziv "zmagovalcev" ni preveč presenetljiv: Robert Torday, direktor arhitekturnega biroja BFLS, ki očitno nima pretiranega smisla za humor (na svoj račun), tega ni hotel komentirati.

In pravzaprav niso edini, ki niso navdušeni: "Izpostaviti enega smega arhitekta kot avtorja najgrše stavbe celega leta, ne da bi pri tem omenili naročnika ali gradbeno podjetje, pomeni kruto zbrcati arhitekta, ki je redko edini avtor projekta," opozarja Charles Holland, direktor biroja FAT Architecture. "Nič ni narobe z neposredno kritiko, ampak smejanje tujim napakam ni nikoli konstruktiven proces."

Mimogrede, nagrada si je ime sposodila pri nekem govoru princa Charlesa, glasnega zagovornika tradicionalne, klasične arhitekture; leta 1984 je predlagano razširitev Narodne galerije opisal kot "pošasten tur" (ang. carbuncle).

Za las so jo odnesli:
V zadnji šesterici finalistov se je znašla še ena londonska lokacija, 23-nadstropna bloka Bézier Apartments ("spričo trenutnega trenda reduciranja arhitekture na nekaj, kar je ljudem blizu, torej kumaro, strgalo za sir in podobno, se vprašamo, zakaj ni imel nihče poguma, da bi arhitekta vprašal: 'Ali ni to malo podobno ritnicama?'"). Seznam dopolnjujejo spominski center škotskega pesnika Roberta Burnsa v Kilmarnocku ("okorna grozota z brezciljno arbitrarnimi strehami"), kompleks St Anne’s Square v Belfastu in stavba Haymarket Hub v Newcastlu.

Lani je nagrado dobilo pristanišče za trajekte v Liverpoolu, češ da je tako grdo, da s svojim obstojem žali lokacijo svetovne kulturne dediščine.